Ne
iščem, že dolgo ne, sredi dneva, s prižgano lučjo, tako, kot je to Diogen
počel, poštenosti. Ne dobrote, ne čistosti, »misli in duha«.
Iskanja
mi je, prek glave, dovolj, in dovolj mi je spoznanj, ki takšnemu iskanju
smotrnost oporekajo. Baterije je zmanjkalo, luči, dan, s svojo svetlobo, se je
kot lažen izkazal.
Ne
iščem razuma, tam, kjer so nagoni, ne iščem človeka, tam… kjer so nagoni!
V
bistvu sem se podal samega sebe poiskati, tistega, takšnega sebe, kakršnega
poprej nisem srečal. Takšnega, ki zmore obzidje zgraditi, krog sebe, in le s
težavo, izjemoma, težka, lesena, okovana vrata za toliko odpreti, da bi se
skozi režo zmogel nek slučajnež preriniti.
Iščem
sebe, z nekim svojim čvrstim »ne«, z ne-marom za vse, kar se kot ne-mara vredno
izkazuje. S takšnim ne-marom, da niti krhkega, komaj zaznavnega trepeta,
podobnega trepetu travne bilke, v nekem blagem vetriču, ne bo zaznati, v meni,
kadar bo običajnost na vrata trkala. Pričakujoč, da jih odprem, celo na stežaj.
Ali bom
našel, takšnega samega sebe, ali ne, tega ne vem, še ne vem. Vem pa, da nikoli
več ne bom našel tistega samega sebe, kakršen sem nekoč bil, in prav zaradi
tega udarce prejemal. Namenoma mi je malo solza ostalo, in jih štedim, za
redke, ki so jih vredni! In tudi trepeta ne bo, upam, ob solzah nevrednih.
Ne,
tudi ne bi rad našel, nikoli več, tega nekdanjega samega sebe! V čudeže namreč
ne verjamem, za nečudežne pa me je škoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar