Sonko, Sonkoslav, zvezdica zlata, tudi s teboj se tata pogovarja…

Veš, da mora samo še ta dan miniti, veš, da te bom jutri že faširal?!

 

Danes bom »zabušaval«, tako sem sklenil, skladno s svojim počutjem. Nekoliko izžetega se počutim, pa bo trava pod hiško morala počakati, do začetka oktobra, Itak me boš ti, že jutri, »v roke prijela«, in ves čas mojo vsestransko, fizično in psihično, vzdržljivost preizkušala…

Samo fige bom nabral, in jih pospravil, pa še s kakšno malenkostjo opravil, ostalo pa… bolj ali manj, misli, in besede…

 

Nič se ne boj, ta del tu, ob in pod hišo, je pokošen, da je moč tudi v coklah vsepovsod, za ostalo površino pa – bova škornje obula, da bova do smokev dospevala, in povsod tja, kamor te bo gnalo. Samo pesti drži, da nama bo vreme naklonjeno, in se bova lahko tudi potepala…

 

Čez noč sem sicer nabral nekih osem ur spanja, a je bil spanec tako rahel, da je bil skorajda takšen, kakršen je takrat, kadar si doma. Ko tvoje premikanje zaznavam, prek noči, in te pokrivam, ti sok podajam, ko te zažeja… pa po takšnem spanju neke posebne spočitosti ne zaznavam, tudi zaradi tega, ker so mu bili poprejšnji podobni…

 

Ko si ti tu – takrat je popolnoma drugače, takrat me ti z energijo polniš, obenem pa niti časa nimam, da bi do nekega pretiranega ugotavljanja utrujenosti dospel. In mi tvoj smeh, že tvoj nasmeh, krila pripenja.

 

Tudi tokrat si lepo ajalo, kakor sem izvedel. In si že z jutrom čvekica, čebljavka moja lepa, razbojniška dušica. Ni lepšega, kot dete gledati razposajeno, živo, nezaustavljivo, in ni težjega, kot videti ga v poklapanosti, v neki žalosti, celo v bolečini.

 

Dan se bo, kaže, nekoliko bolj razvlekel, vsaj meni, a je, k sreči, poslednji, pred ponovnim najinim »midva«. Cel teden, do naslednjega petka, bo trajal, ta najin »midva«!

 

Sinoči sem pisal teti Ivani. Ti je ne poznaš, se še nista srečali, moja sestrična je. Prava sestrična.

Predvsem pa je dobra, zelo dobra duša, in umna, zelo umna. Da, tudi ona pozna »lepote« življenja, podobno mojemu poznavanju, če ne kar enako, s tem da – ona si ne more dovoliti mojega luksuza, vsaj v takšni meri ne, kot si ga smem dovoliti jaz, tega, da med izjemno redkimi izbira tiste, katerim bo pomagala, je psihiatrinja, terapevtka, in si kruh služi tako, da pomaga, odpravlja, tudi pozdravi, kadar je to moč, seveda…

 

Ne, z nikakršnimi težavami, nekimi svojimi, na primer, je nisem obremenjeval, z omenjenim svojim pisanjem, le – kot nekateri drugi, tako mi zmore tudi ona, včasih, v misli dospeti, in mi je tudi včeraj dospela. Videl sem jo, njen obraz, in se začel pogovarjati » z njo«. Kdo bi vedel čemu, morda je tudi želja po tem, da, po dolgem času, nekoliko razmigam svoje znanje srbskega jezika, pripomogla k temu, da se je porodil najprej pogovor, in sem, za tem, tudi k pisanju pristopil, ne vem.

 

V teh dneh sem kar nekaj komuniciranja izkazal, tudi v pisni podobi. Celo nekaj več sem zapisal, kot sem poslal, in mi je zapisano bolj v podobi nekega strelovoda prav prišlo…

 

Vajen sem že tega. Od nekdaj zmorem komunicirati, tudi s tistimi, in na način, da »sogovorniki« o tem komuniciranju ničesar ne vedo. Ker ne morejo vedeti, se izključno v mojih mislih dogaja. In tudi s teboj se veliko pogovarjam, tudi takrat, ko si daleč, predaleč stran…

 

Ne, ne, ni se mi zmešalo, daleč od tega, se dobro, celo predobro realnosti zavedam, tudi takrat, ko se s takšnimi »pogovori« izkazujem. Veš…

 

Obstaja neka tradicija, nanjo so celo »ponosni«, v njenih okvirih obstaja tudi tradicija katoliške cerkve, njene vzgoje, nasploh pojmovanja sveta, in vsega na njem, da, skozi vse čase obstajajo neki sila »pametni«, ki izjemno dobro vedo, kako je – potrebno uničevati, da ti uspe tudi uničiti, neka živetja, na primer. In se, med ostalim svojim »znanjem«, izkazujejo tudi s tem, da »vedo« kako je potrebno brzdati čustvovanja, jih ne izkazovati, jih (po)tlačiti v neke globine… kakorkoli že, vedo, kako je potrebno povsem naravno pogojene potrebe po izkazovanju pobiti, potlačiti, ter s tem škodo povzročiti! Dobesedno uničevati.

 

Veš, dete moje milo, Narava ni neumna, za razliko od vseh teh, in večinskih, »vedežev«, točno ve, čemu nam je določene (z)možnosti dala, tudi tiste s čustvenega področja. In, verjemi, ni nam dala brez razloga tudi zmožnost biti-žalosten, in to žalost tudi izkazovati, in zmožnost biti-vesel, z vsemi njenimi podobami izkazovanja. Tako kot ni zaman porodila oblakov, in dežja, da tu in tam posegajo prek sončnega neba, ga tudi zatemnijo ter soncu besedo odvzamejo. Nič, prav nič, kar je s »tekočega traku«, kar se v neki svoji »uniformiranosti«, enakosti izkazuje, nima nobene prave vrednosti, tudi mnoštvo kloniranih, ja, dobesedno kloniranih »mi« ne. Nič!

 

Kadar živiš v okoliščinah, v kakršnih živim jaz, pa nimaš nikogar ob sebi, da bi se z njim pogovoril – takrat si moraš, dobesedno moraš sogovornike umisliti! Seveda se tega svojega početja zavedaš, in ga zmoreš, če se potreba po tem izkaže, v vsakem trenutku prekiniti, čeprav – tudi ob takšnem umišljanju zmoreš nemoteno funkcionirati, in se z nekimi vsakdanjimi, praktičnimi zadevami soočati. Neka dela opravljati. Pomembno je namreč…

 

Ja, v nasprotju s tradicijo bebavosti, v nasprotju s prepričanji, občimi, je potrebno iz-sebe-dajati, nikakor v-sebi-zadrževati, nikakor! In celo »bog«, njihov pravljični »vsezmožnež«, se na identičen način izkazuje, pa – ko je dobre volje, osonči, ko pa je slabe, takrat grom in strelo nad nas pošilja…

 

Kakorkoli že, nekaj besed sem zapisal, Ivani, o tistem, čemur bodočnost pravimo. Tudi o tvoji. In sem ji, kolikor se je le dalo na kratko, o nekih svojih razmišljanjih povedal, pomislekih, dvomih, čeprav vem, da tudi, ali celo ona k zapisanemu ne zmore pridodati, je preveč neznanega, med vsem poznanim, pretežno celo tozadevno poznanim, da bi bilo moč z gotovostjo določene zadeve ugotavljati.

»Vem, da nič(esar) ne vem,« Sokratova modrost. Bolj kot nekaj spoznavam, več vprašanj, več neznanega se mi razkriva. Ja, k sreči, ali pa na žalost, nismo vsi povprečje, butasto, »vse vedoče« povprečje…

Ja, resnica je povsem enostavna zadeva, ko jo enkrat spoznaš, le – do nje ni enostavno dospeti, še huje, večini takšno dospetje nikoli ne uspe!

 

»Kaj bi s častjo, od nje ni moč živeti?!« Stavek, katerega mi je spomin priklical, in je v ne-pomnim-več-kateri knjigi zapisan.

O čem vse ne pišejo, o čem vse ne govorijo! S čim vse svoje neumnosti ne izkazujejo! Čeprav…

Res je, med nagonskimi je čast ovira, tista dejanska, tisti resnični ponos, neka načelnost, moralnost, in to težka ovira, takšna, ki do mnogih udarcev pripelje, da jih prek »pleč« čutiš, do takšnih stanj niti dospeti ne zmorejo, da bi jih spoznali, da bi vedeli o čem govorijo, kadar, na primer, besedo morala uporabljajo. In, res je, njim je pomemben zgolj tisti čim-lažje, čim-boljše, čim-lepše… »živeti«, vendar – res je tudi to, da do življenja sploh ne dospevajo, le njih živetja, obstajanja so jim dosegljiva! Eden izmed mnogih, izmed neštetih, tako bi se dalo, na kratko, nekega povprečneža opisati…

Omembe, pozornosti nevredna malenkost.

 

Upam, smejkoslav moj mili, da nikoli ne boš ena-izmed-mnogih! Zaenkrat nisi. Niti pikice neke preračunljivosti, sebičnosti, ni v tebi zaznati, po drugi strani pa zna uvidevnost dobesedno (za)kričati iz tebe! In bi bilo škoda, tebe bi bilo škoda, ko bi ti tega nekoč umanjkalo, pa čeprav te je, po drugi strani, škoda, za to, da boš med popolnoma drugačnimi hodila. Vendar – bolje je biti čist, bolje je biti človek, med ne-ljudmi, kot postati zgolj nek eden-izmed-njih.

Verjemi, toliko pa tata pozna določene zadeve, tudi tisto, čemur pravimo psiha, da ve o čem govori. In tudi to mi lahko verjameš, to da – v kolikor boš o(b)stala sama sebi zvesta, v kolikor boš o(b)stala skladna s svojo zasnovanostjo, da, boš trpela, zaradi okolja, a boš vsaj zmogla dospeti do nekega časa, v katerem boš to okolje odmislila, in boš tudi do zadovoljstva dospela, resničnega zadovoljstva, trajnega, v kolikor pa te stisnejo, v svojem primežu, takrat pa – trpljenja nikoli konec ne bo, saj ga v primežu tudi biti ne more!

 

Tako, znova sem ti nekaj besed namenil. Jutri bova, ob tem času, že doma. Skupaj, v najinem »midva«. V nekem stanju, v nekem počutju, in občutju, katero, niti pod razno, ne bi zamenjal za prisotnost tisočih tistih eden-izmed-njih!

Rad te imam!