Govorim
v prazno, poslušam v napolnjeno. Ko devetič ne sliši, moram desetič povedati.
In kar že prvič slišim, tudi desetkrat poslušam…
Prvo
stanje je moč z vsaj dvema razlogoma pojasniti.
Prvič –
tako je zatopljena v misli, tako je »nekje drugje«, da moram najprej njeno
pozornost vzbuditi, jo od »nekje drugje« k sebi preusmeriti.
Drugič –
trma, svojevolja, pa ne želi slišati.
Drugo
stanje je moč pojasnjevati z neučakanostjo. Otrok se ne zaveda tega, da večine
stvari ni moč narediti v istem trenutku, v katerem se želja porodi.
Pri
prvem razlogu prvega stanja je dobro takšnemu izkazovanju čim dlje čas pustiti.
»Življenje« samo poskrbi, s svojimi tekočimi problemi, za to, da domišljiji »krila
prireže«.
Pri
drugem razlogu prvega stanja je dobro, je priporočljivo dopovedovati,
prepričati, ter pripeljati do tega, da bo pričakovano sporazumno izpeljano. Le
na tak način otrok ne bo občutil (pri)sile, katere bo, v času svojega
odraščanja, več kot preveč deležen. In je bo deležen vse dotlej, dokler ne bo
zmožen odgovorno po lastni presoji ravnati.
Glede
vzroka drugega stanja pa – slabo je hiteti neko pričakovanje, in izhajajoče
veselje, pobijati, tudi za to bo »življenje«, slej ko prej, poskrbelo. In,
najprej, popeljalo do potrpežljivosti, kasneje, če bo uspelo, pa tudi do
nesprejemanja, zavračanja… vsega tistega, kar v besedi človek in človečno ne
sodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar