Ko bi ji odgovoril…

… tisti učiteljici, ki moje, po njenem, nepotrebne vejice ugotavlja, potem bi ji odgovoril tako:

 

 

Zastaviva, moje današnje zapisovanje, poslednje tovrstno, v najini izmenjavi mnenj, s kančkom domišljije, dalo bi se poreči tudi z zmožnostjo predstavljanja.

Veste, kaj to je, premorete omenjeno zmožnost?! Samo dobrima dvema odstotkoma, celotne populacije, je namreč dana, zmožnost abstraktnega mišljenja, kot predpogoja razumskosti, in ne zgolj »pameti«… čeprav…

Tu sva že na področju, si upam trditi, o katerem se vam niti sanja ne!

 

Imel sem papagaja, malodane vse, kar je v enciklopediji pisalo, je znal na pamet, vendar – še vedno je bil papagaj, in zgolj to, pa, revežu, njegovo »znanje« niti malo ni pomagalo, ko pa ni razumel ničesar, in še zlasti tistega ne, o čemer je »znal«, »vedel«…

 

Da, imate prav, obstaja nešteto kažipotov, in obstajajo poti, dobro uhojene, steptane, in obstajajo, prav zaradi takšnih, kot ste vi, tudi pravila, ki, toga, s svojo togostjo, vsem tistim, ki niso zmožni suverenega mišljenja, odločanja, ravnanja… omogočajo hojo skozi njihova obstajanja, recimo temu, s povsem nepravopisnim izrazom, živetja.

 

Obstaja tudi absolutna večina, povprečje, večina, ki se izkazuje, ko sva že pri jeziku, v podobah, bolj ali manj spretnih, njegovih uporabnikov, zgolj uporabnikov. In – ko bi samo takšni obstajali, potem, verjemite, ali pa, pač, ne, niti do pisanja nekega pravopisa ne bi prišlo! Če pa že bi, po nekem čudežu, potem…

Potem bi še danes, ob silnih, in predvsem togih, uporabnikih jezika, govorili, uporabljali natanko tak jezik, kakršnega je v prvem slovenskem pravopisu, v svoji Slovnici, daljnega leta 1584., opredelil Adam Bohorič!

 

Na srečo obstajajo tudi tisti, neki redki, ki skušajo, za razliko od večine, ki jezik siromaši, kazi, ga uničuje in, dobesedno, ubija, tisti, ki so se zmožni z neko tvornostjo izkazovati, z nekimi prizadevanji, in poskušajo ohranjati, kar je ohranjanja vredno, spreminjati, kar po spremembah kliče, pridodajati, v želji po bogatenju »besednega zaklada«, jezika kot takega, tudi njegove sporočilnosti.

 

Verjamem, da ste se pridno učili, dvomim, da vaši učenke in učenci presegajo ugotovitve o obči, povprečni, funkcionalni pismenosti, a vendar – morda ste, po nekem čudežu, in poleg tistega »pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače«, slišali tudi za možnost, ne, kar za pravico avtorja, legitimno pravico, zaenkrat, tudi v »demokratičnih« časih še vedno veljavno, v časih, v katerih sme vsakdo o vsem »vedeti«, za pravico, da z umeščanjem, in z izbiro, ločil, izpostavlja dele lastnega zapisovanja, jih, s tem, poudarja?!

Morda, zgolj morda, ste, ob tem, slišali tudi za to, da je presoja o potrebnosti, ali o nasprotnem, o nepotrebnosti, takšnega poudarjanja, izključno na strani zapisovalca, avtorja, in nikakor, ter nikoli, na strani bralca, celo lektorja?! Zlasti ne takšnega bralca, ki vsega, kar »zna«, ne zmore dojemati, vsaj drugače ne, kot bodisi v podobah, okvirjih, v pravilih opredeljenega, bodisi »po svoje«, in dejstvom popolnoma neustrezno!

Da, obstaja ta pravica, in obstaja tudi takrat, ko, bogokletno, pred »in« vejico vriva, in ji pred »da« ne dovoli biti! Da, res je, pa vedeli vi to, ali ne, ampak – tudi to je možno, dopustno, celo ob popolnem upoštevanju pravopisa, in v njem opredeljenega! In…

Se vam, mogoče, vsaj sanja o tem, koliko takšnih bralcev, nezmožnih, koliko takšnih delčkov povprečnosti obstaja, takšnih, ki so nekoč… vedeli, da Zemlja ni okrogla… da bakterije ne obstajajo, in da »bog« odloča… da dneva ni moč, z elektrifikacijo, v stanovanje pripeljati?! Takšnih, ki na pot v drugo-švico korakajo, ne vedoč, da bodo na tej poti zgolj do lastne neumnosti dospeli, in njenih posledic, kakopak!

 

Tvegam, še eno zadevo tvegam…

Kdo bi vedel, mogoče ste tudi za tisti »Hik Rodos, hik salta« (namenoma zapisujem fonetično, in to tudi sicer počnem, navkljub ugovarjanjem, s katerimi se mi pravopis izkazuje, in kljub možnosti, da mi vi, in vam podobni, nepravilnost zapisovanja očitate) slišali?! Vam prevedem, to misel: Najprej skoči, potlej reci hop!

 

V kolikor še malo razumljiveje, vsaj načeloma, prevod izpeljem, potem ga na sledeč način – najprej se izkaži, z neko vsebino, svojo, z neko tvornostjo, z zmožnostjo tega, da dobesedno iz »nič« nekaj narediš, ustvariš… in da nisi zgolj nek povprečen sledilec, slep in gluh, nekih napotkov, navodil, smerokazov, pastirjev… potem šele, na temelju izkazanega, pripoveduj o tistem KAJ in KAKO!

 

Nasvet?

Svetujem vam, da, v lastno dobro, sestopite, s tistega, na kar ste se povzpeli, kajti še vedno ste nizko, krepko prenizko, za to, da bi se zmogla, in smela, enakovredno pogovarjati! Obenem pa…

Prosim, obrišite se krog ust, nekaj mleka je ostalo, predvsem pa skrijte, da, skrijte, stekleničko in cucelj, nekam, in tako, da ju ne bo moč, že od daleč, videti…

 

 

Da, ko bi ji odgovoril, potem bi ji na zapisan način, a kaj, ko sem se odločil, da se z neumnostjo le izjemoma pregovarjam.