Še bolj »odlično«…

V prejšnjem zapisu sem tvezil o tem, da je dan dolg, pa lahko še nekaj nepričakovanega prinese…

 

Sosed je prišel, Oliver. Mi ga je ljubo, vselej, videti, z njim besede izmenjevati, vendar – spet je prišel samo za dan, jutri popoldne, domnevam, se vrača v Zagreb. In – spet je prišel delat…

 

Meni se je nabralo, tistega, kar naj bi naredil, njemu želim pomagati, ker bi tudi on tako, ko bi na mojem mestu bil. Čarati ne znam, med ostalim tudi na dveh mestih hkrati biti, ne…

 

Danes sem hitel, kolikor se je dalo. Maloprej sem nehal, ne gre več, danes vsaj.

Stroj je štirikrat opral, sobno sušilo in zunanje vrvi, vse je, do zadnjega centimetra, polno sušečega se perila. A so vsaj Maline zadeve, vse, vključno s tistimi iz danes prejete škatle, oprane.

 

Regala sem sestavil…

Ko sem že pri regalih – v trgovini sem približno pol ure primerjal karakteristike posameznih tovrstnih proizvodov, preden sem se odločil, da namesto enega, višjega, regala, kupim dva nižja, kajti – regal, istega proizvajalca, ki je za dvajset centimetrov višji od kupljenih, ostale dimenzije pa so enake, regal, ki ima nosilnost tristo petdeset kilogramov… je za deset evrov dražji, kot staneta, skupaj, dva nižja regala, s skupno nosilnostjo osemsto kilogramov! In taisto »logiko« bebavega sodobnega časa ugotavljam tudi sicer… ko raje kupujem dva pol kilogramska paketa (enakih!) makaronov, na primer, kot kilogramskega, saj na ta način privarčujem pol evra…

Resnično ne razumem tega »napredka« bebavosti, te »logike«, tega, da je dvakratno pakiranje (več časa, potrebnega za pakiranje, več materiala, istemu namenjenega) cenejše od enkratnega! Nekoč, pa niti ne tako dolgo nazaj, je bilo popolnoma drugače… resda »nedemokratično«, a – normalnejše?!.

 

Ko sem prvi regal sestavljal, sem preklinjal! Sestaviti sem ga namreč hotel po navodilih, vendar – aluminijasto ogrodje, »sodoben« način sestavljanja, brez enega samega vijaka, z matico, super zadeva, le – kadar je samo en par rok na voljo, in drugega ni, da bi pridržal, takrat zaradi »plešočega« aluminija, pa čeprav ga na podlagi sestavljaš, dospeš do tega, da – ko drugo stvar sestavljaš, se ti prva, poprej sestavljena – razstavi. Preprosto, in se ne zgodi, ne, se kar dogaja, redno, vedno!

Ja, po navodilih bi moral cel regal v enem kosu sestaviti, čeprav je po višini iz dveh narejen, in sem porabil krepko več kot uro, da sem, po tem, ko sem navodila k vragu poslal, najprej oba dela ločeno sestavil ter ju šele nato, na mestu, za regal predvidenem, v celoto združil. V stoječem njunem položaju, kakopak.

Pri drugem mi je spoznano pomagalo, pa niti pol ure nisem potreboval zanj…

 

In prav takrat je Oliver prišel. Toliko, da sem orodje pospravil, pa sem mu, v znak hvaležnosti, skromno izražene, resda, a krepko večje, odnesel nekaj kave in bonbonjero. Za ves kup lesa, katerega mi je podaril…

 

Spet je za cucka mesa prinesel. Kakopak, zavohala sta ga, in zlasti Tar, začela »noreti«. Pa sem njima obrok pripravil, in mačetu, v »separeju«, postregel. Nato pa sem se k Astrid namenil…

 

Znotraj je »posesana«, navzven oprana. Kako je oprana, to bom videl, ko jo prvič sonce zagrabi. Verjetno bolj lisasto, kajti drugače skorajda biti ne bi moglo, ob pranju z majhno gobico, in z vodo iz zalivalke, vendar – vsaj tako umazana, kot je, običajno, kadar jo serviserju vozim, zagotovo ne bo. Morda šekasta, a vsaj v z blagim pridihom mojega truda…

 

Jutri – ne vem. Še za danes ne vem, kaj vse se še lahko pripeti. Zavitek moram speči, v skrinji želim imeti pregledno stanje. K sosedovemu delu bi tudi rad pridodal. Pospraviti – neizogibno, že kar nekaj časa nisem. Nedelja bo itak za mojega sinka, ko pa odide – dokler bom knjige na njih mesto znosil, bodo tudi ure minile…

 

Preden sem se lotil tega zapisa, sem neko pismo prebral, na »mejlu«, in nanj odgovoril. In, med ostalim, je bilo, v prejetem pismu, zapisano, da naj Malo stisnem…

Stiskam jo, verjemi, nenehno jo stiskam, kadar je tu, in kadar je ni, le da – takrat, kadar je ni, ona še bolj »stiska« mene. Seveda, da je, še vedno, tu, v meni, čeprav, znova, sto kilometrov stran, pa jo čutim, še kako jo čutim, predvsem – boleče?!