»Pravljica«…

Nekoč je bila neka pravljica… pa kaj potem, ko pa se od pravljic ne da živeti?! Še huje – bolj kot boš verjel vanje, bolj ti bodo življenje pobile! Ko ugotoviš, da ne obstajajo neke dobre vile, da se krastače ne spreminjajo v princeske…

 

Nekoč je bilo… kar je bilo, še vedno obstaja, če ne drugje, potem v tistih, ki so ta nekoč živeli. In opozarja, predvsem na to, da ne kaže slabega pozabljati, in slabemu skozi prste gledati, mu celo odpuščati!

 

Zvezde zmorejo samo v temi sijati, in tema jih, slej ko prej, pogoltne! Pa ji ne kaže hvale peti, ker sijaj omogoča, bi bilo bolje, ko bi zvezde smele obstati, četudi brez sijaja, in ko teme ne bi bilo!

 

Prav nič ne pomaga graditi, in to početi zato, da bo zgrajeno porušeno! Škoda časa, želja in upov, škoda pričakovanj, škoda veselja, ki se ob vsaki novi opeki, pridodani, poraja. Bolje brez zvezd, kot do njih dospeti, in brez njih ostati, ali pa ugotoviti, da so lažne!

 

Ne verjamem v pravljice! Kot otrok sem jih goltal, z očmi, z ušesi, kasneje sem celo menil, da pravljico živim, a kaj, ko pa je v njej bilo toliko laži, da se mi je zvezda, z njimi, kot lažna izkazala! Kot nevredna mojega časa, želja in upov, pričakovanj, veselja.