Da, si
upam trditi, da me je dete pogrešalo, in to ne malo…
Že
dopoldne – takoj, ko me je zagledala, je začela poskakovati, nasmejana, ko sem
stopil iz avtomobila, je stekla proti meni, nato pa je, ko se je že v mojem
naročju znašla, bilo kar nekajkrat moč slišati njen vesel »tata«, kasneje tudi »geva
v avto«…
Prek
dneva – kamor ona, tja jaz, in obratno. In predvsem – veliko, veliko, veliko
crkljanja, zvečer pa…
Niti ni
dolgo trajalo, da sva se dogovorila o tem, da greva ajat, malo več časa je bilo
potrebnega, da sem jo, v igri, kakopak, zbezal spod svoje odeje, in jo vsaj
toliko premaknil, da sem lahko legel na »svoj« del kavča, potem pa – nekaj časa
je ležala z glavo na moji blazini, tik moje, nato prek mojega trebuha, zaspala
pa je po vsej svoji dolžini prižeta k meni, na moji desnici, in, kakopak, v
objemu, njeno zatilje pa se je stiskalo k desnemu delu mojega obraza…
Ne bom
razlagal, zlasti nekim, ki razumeli ne bi, ne bom opisoval, ker ne vem, če bi
prave besede našel, samo to zapišem, za zaključek tega zapisa – moj Sonko je
doma!
Ni komentarjev:
Objavite komentar