Življenje
je sestavljeno iz problemov. Vsaka izbira med različnimi možnostmi, je problem,
in vsako izbiranje je reševanje nekega problema.
Teh
problemov ne kaže obravnavati kot nekaj negativnega, nasprotno, brez njih, tam,
kjer se z izbiranjem ne obremenjujejo, se življenje kaže kot nekaj
samoumevnega, običajnega, monotonega, kot nekaj – praznega!
Problemi
so pozitivni. Ne samo, da (po)pestrijo samo obstajanje, pač pa tudi omogočajo
izkazovanje njegove smiselnosti, in silijo k samo-zavedanju, obenem omogočajo
razvijanje, izpopolnjevanje tega obstajanja. Potemtakem problem sam po sebi še
ni težava, pač pa…
Težava
iz problema šele nastane. Njena teža, njena velikost, njeno obremenilno
delovanje, celo tako obremenilno, da zmore dobesedno paralizirati, je odvisna v
prvi vrsti od posameznikove zmožnosti ugotavljanja dejanskih stanj, resnice,
nato pa tudi od siceršnjih njegovih zmožnosti (na temelju katerih naj bi se
posameznik podal v razreševanje težav).
Dokler
ne ugotovim resnice, dejstev, do takrat lahko samo ugibam o vzrokih nekega
problema, oziroma težave, pa – v kolikor do pravega vzroka nisem zmožen
dospeti, potem ga tudi odpraviti ne zmorem, z njim pa ne zmorem odpraviti tudi
težave. Še več – kakor vse, kar je dano v obstajanje, se tudi težava razvija,
raste, se veča, pomeni da bo njeno delovanje s časom postajalo samo bolj
obremenjujoče.
Niti ni
potrebno, to, da se zmoreš soočati z vsemi težavami – objektivno to tudi mogoče
ni, in prav zaradi tega obstajajo določeni poklici, določeni posamezniki, ki se
strokovno (žal vse bolj tudi »strokovno«) ukvarjajo z reševanjem tujih težav –
potrebno pa je, zagotovo, to, da si zmožen lastno težavo ugotoviti, jo kot
težavo prepoznati, kajti dokler tega ne narediš, do takrat bo imela težava
priložnost delovati izključno po svoje, na osnovi silnic, lastnih, po katerih
se ravna, in se, iz dneva v dan, samo povečuje…
So
»prizadevneži«, ki si nalagajo teh težav, sami od sebe, in to sila uspešno
počnejo, z načinom svojega obstajanja. In prav za te »prizadevneže« velja, da
lastnih težav niso zmožni niti ugotoviti, vse dotlej, dokler tako očitne ne
postanejo, da dobesedno že pretijo, da že tako uničijo neko obstajanje, da se
le-to začuti ogroženo. In takšni, zagotovo, niso zmožni soočenja z lastnimi
težavami, kaj šele njihovega reševanja, odpravljanja!
Na
žalost tudi »strokovnjaki«, ki prevladujejo, v časih javnega šolanja, niso
zmožni dejanskega odpravljanja težav! Naučili so se obrti… niso pa, kljub šoli,
zmožni razumevanja predmeta, s katerim se ukvarjajo… v okvirih te obrti pa so
zmožni samo neke naučene, predpisane, celo zapovedane aktivnosti izkazovati,
takšne aktivnosti, ki so povsem skladne z uradno doktrino, da, tudi na področju
medicine – nauči obolelo osebo živeti z njeno obolelostjo!
Da,
verjel/a ali ne, ampak uradno je, na primer, psihoterapija usmerjena natanko v
to – naučiti obolelega živeti z obstoječo okvaro! Drugače tudi zmogla ne bi,
fizično ne bi zmogla, upoštevaje dejstvo, da je številčen razkorak med pomoči
potrebnimi in tistimi, ki pomoč nudijo, gromozanski, in upoštevaje dejstvo, da
je za ozdravitev potrebno ogromno dela, ogromno časa… katerega pa noben
terapevt, ki od nudenja pomoči živi, ne more izkazati nekemu posamezniku – če
želi preživeti, mora imeti določeno število pacientov, če ima določeno število
pacientov, lahko vsakemu med njimi samo kanček svojega časa posveti, če to in
tako počne, potem – nikoli, ampak zares nikoli v vsej svoji delovni dobi, in ob
upoštevanju tega, da se zdravljeni na vsakem koraku srečuje z istimi težavami,
ne bo zmogel nekoga ozdraviti, mu odpraviti vzrokov obolelosti! Nikoli!
Eden
temeljnih načel obstajanja je tisti kar-seješ-to-žanješ, in povsod v Naravi je
»usoda« sleherne posamičnosti odvisna predvsem od ravnanj te posamičnosti. Če
rineš v težave, potem se v njih tudi znajdeš, bolj kot rineš, več jih je, če se
ti kažejo v podobah težav, potem, po vsej verjetnosti, ne gre za probleme,
katere si zmožen sam reševati, vsaj zlahka ne, in tako, da samega sebe z
ničemer ne ogrožaš.
V svetu
dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se obstaja drugačna praksa, skregana z Naravo,
praksa, da se po odpravo težav napotiš k nekim drugim, tozadevno za njih
odpravljanje usposobljenim… in je v tem, večinoma, velika napaka, kajti – če s
pomočjo nekoga drugega dospeš iz težav(e), potem te to, da si se v njej znašel,
bore malo (na)uči, še huje – po odpravljenih težavah se zlahka, in spet, v
novih, na las podobnih, če ne celo enakih, znajdeš! Prehitro na prejšnje
pozabiš, prehitro se s tistim bo-že (po)tolažiš… ne zavedajoč se dejstev, in
zlasti tistih ne, ki govorijo o tem, da si pri poprejšnjem reševanju težav (ki
so ti jih drugi razrešili) imel srečo, gromozansko srečo, da si do teh drugih
dospel, in se ne zavedaš tega, da se sleherna sreča enkrat – izteče, ugasne, je
ni več…
V
bistvu je tudi del Pravice v tem, da brezupnemu dopusti do brezupnosti dospeti,
da vse tisto, kar k lastnemu uničenju teži, do njega tudi dospe. Drugače ne
gre, silnice so silnice, in nikdar se ne bodo spremenile, se izpele, dokler ne
dosežejo svojega namena. Obenem pa…
Povsem
»matematično«, če to besedo uporabim: mar ni bolje pomagati nekomu, za katerega
veš, da ne bo, takoj po pomoči, spet po starem zastavil, kot pa trošiti nek
čas, voljo, energijo za – brezupne primere?! V bistvu s tem, ko se z
brezupnimi, s »povratniki« ukvarjaš, čas povsem v prazno mečeš, se kot
nekoristen izkaže, z njim pa tudi vse ostalo, kar si v razreševanje vgradil, mu
namenil!
Da,
problemi so izzivi, so popestritev, so vsebina, težave pa njihova »nadgradnja«,
ki predvsem o tistem priča, ki se v njih znajde, o njegovem načinu obstajanja,
o njegovih zmožnostih dojemanja, o tem, ali je sploh upravičen do lastnega
obstajanja, ali pa bi bilo, morda, bolje, ko – sploh obstajal ne bi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar