Grozen »tempo življenja«…

Velikokrat slišim, kako so danes ubogi, neki mladi, in malo manj mladi, ker nimajo časa za svoja živetja, je »tempo življenja«, baje, tako zahteven, celo krut…

 

Ne vem, lahko da me daje spomin, morda, kdo bi vedel, se mi je celo nekaj zafecljalo, pa si umišljam, vendar…

 

Kolikor vem, je tudi danes, in tako je bilo tudi pred nekimi štiridesetimi, petdesetimi leti, dnevna delovna obveznost osem ur. S to razliko, majhno, da je bilo nekoč hoditi v službe, in v šole, šest dni na teden, in je bila samo nedelja dela prost dan… službenega dela prost dan, seveda.

Pomnim, hodil sem v dvoizmensko šolo, teden dopoldne, teden popoldne, in ni ga bilo »slajšega« konca tedna, tistega prostega časa, kot takrat, ko si, iz popoldanske izmene, od pouka prišel domov v soboto zvečer, da, tudi po temi, v ustreznem letnem času, in si se v razred moral vrniti v ponedeljek zjutraj. En cel prost dan, aleluja… ko si iz dopoldanske šel v popoldansko, si imel dva, če si upošteval tudi prosto sobotno popoldne in ponedeljkovo dopoldne…

 

»Danes se imajo otroci toliko za učiti…«

Ja, ubogi revčki, nekoč se nam ničesar ni bilo potrebno, učiti. K pouku smo hodili igrati družabne igrice…

Danes imajo otroci za vsak prdec nek učbenik, nekoč ti je znala, tekom šolske ure, roka malodane odpasti, boleča, toliko je bilo poslušati in zapisovati, v kolikor si želel učitelju postreči, vsaj približno, s tistim znanjem, katerega je pričakoval…

Nekoč smo brali knjige, morali smo jih, sicer ne bi zmogli obnov izkazati, danes eseje kradejo s spletnih strani, ne da bi sploh platnice knjig razprli…

In – ko samo pomislim na to, da si, nekoč, utegnil z ravnilom dobiti po prstih, da ti je znal kos krede v glavo prileteti, medtem ko te danes učitelj ne sme niti postrani pogledat, brez tveganja, da ga bosta obiskala starša, z odvetnikom, seveda…

Ja, res, se vidi, na vsakem koraku, ta kakovostna razlika… samo čas ji ne sledi, pa si, brez slehernega zadržka, upam zapisati, da se krepko bolj neumen, in s praznino, izkazuje…

 

Pomnim nek pralni stroj, najstarejšega, ki je obstajal v našem domu. Ko bi ga na hitro opisal, tako, površno, bi dejal, da je bil podoben velikemu, štirioglatemu loncu. Polnil si ga z vrha, tudi perilo si, iz njega, natanko tam jemal…

Celo cev pomnim, gumijasto, opečno rdečo, skozi katero je bilo moč, po pranju, vodo izliti. Na svojem koncu je imela simpatično, tudi rdečo, »žogico«, edino prepreko, ki je vodi preprečevala izkazovanje njene svobodne volje… cev pa je morala biti, kakopak, med pranjem, v navpičnem svojem položaju.

V tak stroj so napolnili vodo, perilo, in stresli prašek vanj. In je ogreval, ogreval vodo, pa – ker ni imel nikakršnega bobna, ki bi se vrtel, in z vrtenjem za opranost poskrbel, je bilo treba vsake toliko perilo »mešati«, kot bi nek golaž mešal, da se zadeva ne »zažge«…

Pomnim tudi velike »ščipalke«, nekakšne, lesene, »klešče«, s katerimi se je to mešanje odvijalo, in s katerimi je bilo potrebno, po zaključenem pranju, perilo, kos za kosom, prijeti, in ga usmeriti med dva valjčka, dodatno opremljena z ročico. Vrtel si to ročico, da sta se vrtela valjčka, in da je nek kos perila opravil svojo pot med njima, in sta mu, med to potjo, valjčka skušala čim več vode odvzeti. Da, takšne so bile, nekoč, »centrifuge«…

Danes dodobra izžeto perilo vzameš iz stroja, nekoč – je voda občutno silila, čeprav iz »izžetega«  perila. In se je le-to moralo krepko dlje sušiti…

 

Ja, sušiti, ker, veš, nekoč ni bilo sušilnih strojev. No, vsaj drugačnih ne, kot v podobah vrvi za obešanje, s kljukicami, seveda, in sonca, vetra…

 

Da, nekoč tudi ni bilo likalnih strojev… razen v podobah bolj ali manj preprostih likalnikov, in rok, ki so z njimi upravljale. In ni bilo »ekonom« loncev, »mikrovalovk«, »paličnih« mešalnikov… marsičesa, nekoč, ni bilo, le – delo pa je obstajalo, enako, kot obstaja danes, in tudi takrat ga je bilo potrebno opraviti. Za kar si krepko več časa potreboval, kot danes…

 

Ne vem, čemu tako napačno razmišljam, ko trdim, da ti je bilo s tem, ko si enaka dela opravljal, a si zanje krepko več časa potreboval, manj prostega časa na voljo… kot ga imaš danes na razpolago. Pa – če si imel manj tega, prostega, časa, potem je bil tvoj »tempo življenja«, vsakdanji, tedenski, mesečni… bolj krut, kot je danes. Kajti tudi takrat si potreboval neke ure za počitek, za spanje, morda celo za sprostitev, razvedrilo. In si moral še kako bolj (po)hiteti, da si opravil, kar si za opraviti imel, da si lahko, po tem, do prostega časa dospel…

 

Da, res je krut, današnji »tempo življenja«! Povsod neke naprave, ki lajšajo, krajšajo delo, »svoboda« v šole vpeljana, »znanje«, šolsko, krepko bolj površinsko, in površno, marsikdo napreduje v višji razred zgolj radi tega, ker se ga v poprejšnjem želijo znebiti…

 

Pomnim. Dva primera bom omenil…

V gimnaziji sem imel (k sreči, samo dve leti, potem ga je drug zamenjal) učitelja zgodovine. Neko uro je tik za zvonjenjem pribrzel v razred, še preden je odložil redovalnico, in neke druge, svoje, zadevščine, že je izustil moje ime…

Pred tablo sem stal celo uro. Vprašanje za vprašanjem, odgovor za odgovorom, in – že je odzvonilo, konec ure, potemtakem se je le-ta končala, in bi morali, po vseh pravilih, imeti odmor, in bi učitelj, po vseh pravilih, ne smel več svojega izživljanja izkazovati, ko je priletelo še eno, izkazalo se je, da poslednje vprašanje… na katero pa, priznam, nisem znal v celovitosti odgovoriti.

Celo uro, šolsko, in še malo več, ni iskal mojega znanja, tekom ure sem mu ga namreč, na njegovo nezadovoljstvo, izkazoval, nasprotno – iskal je točko, na kateri me bo našel, in me, dobesedno, potolkel. Kajti taisti učitelj je znal, določenim, in zlasti sošolcu, ki je bil sin njegovega kolega, že po desetih minutah spraševanja, in zlahka, petico dodeliti.

»To pa ne bo pet,« je zmagoslavno ugotovil, po tem, ko mu na eno samo vprašanje, med množico tistih, ob katerih je slišal, kar je hotel slišati, nisem v celoti odgovoril…

In ni prav nič pomagal protest, ki se je iz razreda zaslišal, on je ja učitelj, »avtoriteta«, še več, imel sem srečo, da sem »samo« s štirico odnesel za svojo »predrznost«, kajti…

Bila je neka sošolka. Sedela je v prvi vrsti, potemtakem v neposredni bližini učitelja, in mene, pred tablo stoječega, in ta sošolka je najbolj glasno ta protest izkazovala, in najbolj vztrajno, pa si je, pikico za pikico, nakopavala učiteljevo nejevoljo,  kar mi, priznam, ni bilo všeč, zato…

Obrnil sem se proti njej, zamahnil z roko, in rekel: »Lora, nehaj, prosim, vsaka beda ima svoje veselje.«

Kakopak, te moje besede je slišal tudi učitelj, in mu niso bile všeč, in je malo manjkalo, do tega, da nisem bil še dodatnega kaznovanja deležen. A sem zgolj resnico povedal.

Kdo ve, morda pa je učitelja »nekaj zagrizlo«, za trenutek, nekje v drobovju, da se je, na koncu, za »milostnega« izkazal, s tem, da me ni k ravnatelju gnal…

Mislim, v kolikor me spomin ne vara, da se je Lebar pisal.

 

Kasneje, na faksu…

Zgodba sicer na povsem drugačnih temeljih temelji, saj se je predavatelj stežka odločil podeljevati najvišje ocene, redki so jih bili deležni…

Pokojni dr. Marjan Britovšek… Zgodovina delavskega gibanja, devetnajstega in dvajsetega stoletja… sociologija…

Nobenih »skript« ni bilo na voljo, da bi se lahko iz njih učili. Predavanja namreč niso bila pretirano zanimiva, pa bi predavatelj tvegal, v kolikor bi »skripte« obstajale, sila malo številčno prisotnost na predavanjih…

Literature kolikor želiš, vendar – izključno dela, katera so določeni teoretiki napisali, vsak v svojem času, in so v njih lastna mnenja podajali, in nikakor tistega, katero je bilo v učnem načrtu opredeljeno, in po katerem je predavatelj spraševal, pa, potemtakem – če si hotel znati, potem si moral hoditi na predavanja, in po vsaki uri dobro roko razmigati, da je bolečina, povzročena od silnega, in hitrega, zapisovanja popustila… In – »najlepše« je bilo takrat, ko so predavanja trajala dve šolski uri, in med njima nobenega odmora ni bilo.

 

Kakorkoli že, prišel je čas za izpit.

V povprečju je profesor že po nekih desetih, petnajstih minutah ugotovil študentovo znanje, ni mu bilo težko, v indeks, zapisati neke šestice, sedmice, celo osmice… za kaj več pa…

Prvo vprašanje, nato drugo, tretje, četrto… niti toliko časa nisem imel, med odgovarjanjem, da bi na uro pogledal. In vprašanja so se v neskončnost vrstila, vsaj tako se mi je zdelo…

Na vse sem znal pravilno, in izčrpno odgovoriti, in prav radi tega se mi je neko nelagodje začelo porajati, kajti – ni vrag, kadar išče, takrat, zagotovo, tudi najde, in v morju nekih podatkov zagotovo vseh ne poznam, jih, v bistvu, tudi poznati ne morem, objektivno ne morem. Predavatelj se je za svoje poznavanje namreč desetletja usposabljal, jaz pa sem imel za izpit, ob vseh ostalih predmetih, le nek omejen čas na razpolago…

In se je zgodilo tako, kot sem slutil, da se bo – priletelo je vprašanje o nečem, o čemer sem le približno nekaj vedel, zagotovo pa ne celovito, vendar…

Imel sem srečo. Kot na vsa ostala vprašanja, sem tudi na to začel »bliskovito« odgovarjati, ne vem, morda mi je uspelo celo tri stavke izreči, ko…

Ko je profesor izustil svoj »hvala«, misleč, kakopak, da bom v poprejšnjem stilu tudi s tem vprašanjem opravil, in mi je, dobre volje, nasmejan, desetko vpisal…

Ko sem stopil iz kabineta, v katerem je potekal izpit, so se krog mene zgrnili sošolke in sošolci, čakajoči, da tudi sami na vrsto pridejo. Zanimalo jih je, kaj, za vraga, sem počel v kabinetu skorajda uro in pol, običajno izpit ne traja toliko časa. In »niso mogli verjeti«, ko sem jim za oceno povedal. Tako redke so bile, desetke, pri konkretnem predmetu.

Da, v prvem, gimnazijskem primeru, sem zadovoljstvo učitelja vzbudil po tem, ko je moje neznanje odkril, v drugem po tem, ko je ugotovil moje znanje. Majhna razlika, mar ne, čeprav…

 

Res je, nekoč, v tistih tako lažjih časih, kot so današnji, nam ni bilo potrebno ničesar vedeti, in so se težave same od sebe reševale, dočim je danes povsem drugače, tako nemogoč je postal »tempo življenja«… v katerem malodane ničesar ne potrebuješ vedeti, in znati, za to, da – vse »veš« in »znaš«!

Resnično, danes je krepko težje. Prisiljen si namreč izbirati med raznimi osladnimi nadaljevankami, prenosi športnih dogodkov, resničnostnimi bedarijami… da bi zmogel čim bolj kakovostno preživeti svoj prosti čas, ki ti ga tako primanjkuje, in za katerega tako in tako ne veš – kam bi z njim?!