Ne
morem reči, da sem prijetno utrujen, ker sem »crknjen kot pes«, a sem vsaj v
toliko zadovoljen, ker mi je uspelo dnevni delovni načrt izpeljati. In sem tudi
s tistim opravil, kar sodi med meni najmanj ljuba dela, s pospravljanjem hiše…
Danes
nečesa posebnega nisem jedel, a je utrujenost močnejša od lakote. In kaže, da
tudi od zaspanosti, pa je vprašanje, kdaj bom legel, čeprav sem minulo noč,
tam, proti jutru, celo neke tri ure ujel, nečesa, spanju podobnega. Pač, Malo
je šlo od doma, in običajen moj odziv na to…
Lagal
bi, ko bi trdil, da mi je uspelo s perilom opraviti, kajti – (z)našel se je
kos, en sam, nek pulover, pri katerem je samo rokav moker… dočim je vse ostalo
zloženo in pospravljeno. Pa zmorem z lahkoto pričakovati jutrišnji dan, ga, v
miru, s kavo zastaviti, potem pa…
Potem
bo pa že sine tu, in bova najprej knjige iz avtomobila znosila, nekam,
domnevam, da v kuhinjo, nato pa bova nekaj ur čim bolj prijetno preživela.
Knjige bom pa po njegovem odhodu v nadstropje nosil, in jih zlagal na police. Ponedeljek
pa – najprej avto k serviserju, nato pa – »pljuni« v dlani in koso poženi…
Ja, še
nekaj sem zastavil, danes. Tri smokvine poganjke sem »poprosil«, jim ustrezno
ležišče pripravil, da se v bližnji bodočnosti z lastnim koreninjem izkažejo.
Dve sadiki bom Oliverju dal, tretjo pa na eni od spodnjih teras, pod hišo,
posadil, takrat, ko bova, upam, da že, z velikima kostanjem in češnjo, na meji
rastočima, opravila, da ne bosta več senčila k meni. Pa da tudi to doživim…
Ni komentarjev:
Objavite komentar