»Odlično«, vse naenkrat…

Kot da ne bi bilo dovolj, to, da sva šla Mala in jaz danes narazen…

 

Ko sem jo pripeljal k njeni materi, sem izvedel, da bo občina prenavljala stanovanje, katero ji je bilo dodeljeno, ker je neustrezno za bivanje otroka, zaradi vlage in plesni… da so stvari že včeraj preseljene… da se z Malo seli, danes, v Ljubljano, v »materinski dom«… za čas, pač, trajanja obnove stanovanja, vsekakor pa za nekaj mesecev…

Fantastično, izvedel sem, danes! Lahko bi namreč izvedel naslednji petek, zjutraj, preden bi se po Malo odpeljal…

Zelo »rad« imam »postavljanje pred gotova dejstva«, še »raje« tiste, ki se tako izkazujejo!

 

Kot da ne bi bilo dovolj…

Pri Astrid sprednje zavore že nekaj časa opozarjajo nase. Po nekaj kilometrih vožnje začne zadeva »šklopotati«, vendar – tu opravljam izključno kratke relacije, pa neke težave, pomembnejše, ne bi smelo biti, glede na to, da pa bo Malo od danes naprej v Ljubljani…

In ne samo to, ko sem se začel vračati iz Brežic, zavore niso samo šklopotale, pač pa so začele tudi »žvižgati«, piskati…

Spotoma sem se ustavil pri mehaniku, k sreči bo vozilo sprejel v ponedeljek zjutraj, razstavil, popravil… in bo, predvidoma, v torek zadeva opravljena. S tehničnim pregledom vred, kajti konec meseca moram registracijo podaljšati…

 

V Brežicah sem dobil kup nekih oblačil, mojega Sonka, katera je potrebno oprati. Trenutno stroj pere tisto, kar se je v minulem tednu nabralo, in vsaj še trikrat, morda večkrat, bo moral delati, danes, da bo Malino oprano. Celo popoldne, peri, obešaj… in še vmes kaj naredi.

 

Komaj sem prišel domov, toliko, da sem skorje za zavitek spravil v hladilnik, je zvonil telefon. In sva uspela, v spremenjenih okoliščinah, kar zadeva Malinega bivališča, zdravstvena sestra in jaz dogovoriti termin Sonkovega sistematskega pregleda. Kar nekaj časa je trajalo, preden sva našla obojestransko sprejemljiv datum, in uro.

 

V nedeljo mi sine knjige pripelje, pa se bom sedaj, najprej, med streženjem pralnega stroja in obešanjem perila, lotil sestavljanja dveh poličnikov, nekih kovinskih regalov, katera sem dopoldne nabavil. Kasneje, ko bo prostor pred garažo v senci, se bom lotil čiščenja avtomobila. Kar mi danes ne uspe, bo na jutri (po)čakalo. Jutri zjutraj zastavim s peko zavitkov, da v skrinji red naredim, s tem, ko stare zaloge porabim. Tudi pospraviti moram, tako spodaj, kot zgoraj. V nedeljo pa bo čas, tako in tako, sinu namenjen. Drugače tudi želel ne bi. Pomeni, da pred ponedeljkom niti pomisliti ne morem na to, da bi s košnjo zastavil. Očitno bo, znova, »selektivna«…

 

Vem, vse, in še dodatno, kar se bo nabralo, ni resnejše omembe vredno, kajti gre za rešljive zadeve, in vse, kar je rešljivo, samo nek čas terja, nikakor ni namenjeno zapletanju samega obstajanja, življenja, in vse bi tako tudi dojemal, sprejemal, ko… ko danes ne bi bil dan, v katerem sva, Mala in jaz, zastavila cel teden najine ločenosti.

 

Še dolgo je do noči, pa čakam, če se še kaj nepredvidenega pojavi…