Dete
moje, vedno manj boš imela (od) svojega tate… pa čeprav ti bom vselej dajal
vse, kar bom zmogel.
Če se
boš znašla na razcepu, in boš tako hotela, ti bom svetoval. A ne v prid nekih
lastnih pričakovanj, pač pa v prid tvojega boljšega.
Od
slabega te bom vselej skušal odvračati, in te v dobrem podpirati.
Kar
znam, tega te bom skušal naučiti, o čemer vem, ti razkriti. A ne vsega, daleč
od tega, za določena spoznanja je bolje, da boš sama do njih dospela. Čim
kasneje. Tako »lep« je ta svet, tako »lepe« so »resnice«, ki mu vladajo…
Ne boš
dolgo imela svojega tate. Prestarega si dobila, preveč let je štel, ko si mu
čas osončila. A skušal ti bom dati, tudi tebi, več, kot boš kjerkoli drugod
dobila, in še več, kot bo tistega, kar boš od vseh prejela.
Rasteš,
in vse težje določene tvoje želje dohajam. In vse bolj se trudim pojasniti ti,
da jim ne strežem kolikor bi hotel, ker jim ne zmorem streči, ne radi tega, ker
jim ne bi želel. Vse težja si, na primer, in vse daljša se mi ista pot zdi, po
kateri naj bi te nosil, na najinem sprehajanju. Sede pa moje naročje vzdrži, v
nedogled, tebe. Še prehitro mu boš ubežala, postala »velika«, »prevelika« zanj.
Razmišljam
o tvoji bodočnosti, in bi se celo veselil tega, da je kaj prida ne bom dočakal,
ko bi se zmogel veseliti, ko me ne bi bolelo vse tisto, kar boš sama šele
spoznala, v podobah bolečine. Čim kasneje, upam!
Da, ne
bo ti veliko tate danega, in zlasti dolgo ne, a se bom trudil, da me ne
umanjka, v tebi, in v dobrem, še dolgo po tem, ko bom šel »na Luno ajat«, in
tebe samo, dobesedno samo tu, spodaj, pustil.
Kdo bi
vedel, kako se bodo, takrat, v tebi, vse najine zgodbe odvijale…
Ni komentarjev:
Objavite komentar