Pozabi…

»Pozabi, kar je bilo, raje glej na tisto kar pride.«

 

Potemtakem bi se dalo »modrost« iz zapisanega nasveta razumeti tako, da je vse minulo nepomembno, če naj bi ga odmislil, da je pomembna samo bodočnost.

In bi se dalo razumeti tudi tako, da je minulo dobesedno potrata nekega časa, saj šteje samo tisto, kar pride… in kar tudi, hitro, postane kar-je-bilo, preteklost…

 

Pravijo, da se na izkušnjah učijo. Mimogrede, tudi šola je izkušnja, in tudi skozi šolanje do neštetih izkušenj dospevaš…

Če znaš, nekaj, karkoli, potem si se tega (na)učil v preteklosti, v taisti, katero naj bi pozabil, ker je bila, in je nikoli več ne bo. In tudi to, česar si se (na)učil, bi moral pozabiti…

 

Praviloma tak napotek, kar zadeva učenja, sploh ni potreben – nimajo česa pozabiti, vsaj pomembnejšega ne, ker se ničesar, pomembnejšega, tudi naučili niso. Tudi zaradi tega bo bodočnost »prišla«, sama od sebe, kakopak, takšna, kakršna, pač, bo… čeprav v odvisnosti od njih ravnanj, neposredno pogojena z njihovo bebavostjo, ki svet »izboljšuje«…

 

Ena sama stvar je, ki vedno pride, ne meneč se za tvoja prizadevanja – konec, smrt.

In vse so stvari, ki pridejo same od sebe, ne meneč se za tvojo voljo – v živalskem svetu, v svetu nagonov.

 

Človek deluje na okoliščine, zavestno, hote, z namenom, da jih spreminja, sebi v prid, potemtakem tudi tako, da lastnih pogojev bivanja (denimo neke »narave«) ne slabša, ne uničuje.

V kolikor na nekaj deluješ, v kolikor nekaj spreminjaš, potem prav nič, razen konca, ne pride samo od sebe, pač pa v odvisnosti od tvojih prizadevanj, obenem pa ničesar, kar je bilo, ne pozabljaš, kajti – ko bi, potem bi se ti preteklost kot povsem brezvredna izkazala, sproti bi jo pozabljal, iz nje se ničesar ne bi mogel naučiti.

 

Kako bi veljala neka moralna podoba, tisto, čemur pravimo, na primer, čast, tam, kjer je minulo povsem nepomembno, celo pozabe vredno?! Tako, kot deluje, takrat, na primer, ko drek splava na površje, in postane »gospa«, in »gospod«?! Čeprav, še vedno, drek ostane…

 

V kolikor bom pozabljal tisto, kar je bilo, takrat se mi to kar-je-bilo utegne tudi v bodočnosti ponavljati! Obstajajo namreč zadeve, imenovane zakonitosti, po teh zakonitostih se vse izkazuje… obstajajo neke silnice, in tudi po njih vse poteka, pa – dokler slabo uspeva, na neki svoji silnici, do tedaj nima potrebe, da bi jo spreminjalo… okoliščine obstajanja se resda spreminjajo, pogojene s časom, a so te spremembe, če izključimo neke butaste posege »človeštva« in ločeno vse ostalo obravnavamo, tako majhne, na daljše obdobje razporejene, da jih v času nekega posamičnega obstajanja tudi zaznati, praviloma, ni moč, potemtakem – če nekaj obstaja, takšno, kakršno je, v polni odvisnosti od okoliščin, takšnih, kakršne so, potem… to nekaj niti teoretično ne more računati na to, da se bo njegovo obstajanje v bodočnosti kakorkoli razlikovalo od njegovega obstajanja v preteklosti, potemtakem, bi bilo logično sklepati, od bodočnosti ničesar novega, boljšega ne bi smelo pričakovati, in bo edina dejanska sprememba, ki jo bo prinesla – konec, smrt…

 

Ko bi pozabil, kar je bilo… bi popolnoma enake napake počel, kot sem jih nekoč; bi imel kopico »prijateljev«, in ne bi zgolj pri nekaj prijateljih ostal; bi mi eni in isti, s svojimi nečednosti, iz dneva v dan, in tudi v bodočnosti, popolnoma enake udarce zadajali, kot so mi jih nekoč; bi, pač, ničesar ne naredil, za to, da bi karkoli spremenil…

 

Res je, »sveta« posameznik nikoli ne bo mogel spremeniti, ne bo mogel spremeniti nekih zasnovanosti, posledično nravi, izkazovanj, vendar – vedno zmore spremeniti lasten odnos do okolja, vedno zmore to okolje spoznavati, na osnovi spoznanega graditi zidove, celo obzidja, tam, kjer se to kot potrebno izkaže, in puščati vrata odprta tistim, vse redkejšim resda, ki so teh, odprtih vrat vredni; vedno zmore, in to prav na temelju tistega, kar naj bi pozabil, stremeti k temu, da bo vsaj v nekem svojem, v materialnih podobah skromnem, majhnem svetu, zmogel živeti skladno z lastnim vedenjem, poznavanjem, vrednotenjem…

 

Ne pozabljam, ničesar, kar je bilo. Niti tistega ne, česar mi sploh odpuščati ni potrebno, ker do zamere nisem prišel (ga hranim v spominu, za vsak primer, ko bi se utegnilo ponavljati, in spregovoriti tudi o neki trajnejši svoji naravnanosti, potemtakem tudi o tem, da pa bi bilo, enkrat, kljub vsemu, vredno tudi zameriti, in razmisliti o ne/odpuščanju), kaj šele tistega, za kar bi si določeni, morda, celo odpuščanja hoteli, a ga niso vredni, niso do njega upravičeni, obenem pa bi, s temi odpuščanji, tako v moj svet posegli, da bi začeli brisati ločnice, po katerih živim, ko slabo, zlo, nemoralno… razlikujem od dobrega, pravilnega, moralnega… potemtakem bi, če poenostavim, s tem, ko bi pozabljal tisto, kar je bilo, tudi mene naredili sebi popolnoma – enakega! Brez slehernih ločnic, pomislekov, zadržkov, in z »vrednotami«, značilnimi zanje.

 

Samo nagoni, samo ne-(raz)umskost, samo žival si sme dovoliti ta luksuz, da pozabi-kar-je-bilo, pri čemer – tudi uradno prepoznana žival določene zadeve, minule, ohranja v spominu, v nasprotnem se ničesar ne bi naučila, iz doživetega, in bi si z ničemer, zaradi tega, ne olajšala svoje bodočnosti!