Reka…

Neumnost, in tudi norost – reka, ki teče prek planeta, in teče popolnoma po svoje…

 

Ničesar ni, kar bi zmoglo njen tok preusmeriti! Lahko poglabljaš strugo, jo širiš, da bi v njej to reko ujel, zadržal, a te bo venomer, nenehno, presenečala, z nekimi svojimi »stoletnimi vodami«, ki se ne menijo za čas, v vsakem trenutku te znajo kot »stoletne« presenetiti…

 

Lahko ji skalovje postavljaš na pot, gradiš jezove – a bo zmogla zaobiti, če drugače ne, tudi porušiti, do konca, da ene same sledi tvojih prizadevanj ne bo ostalo.

 

Ni reki do tega, da bi ubogala. Kaj pa reka ve?! Vselej si išče lažjih poti. Vselej brazde riše, da jih, vztrajno, poglablja, da veča rane, s katerimi je zastavila, da spodkopava, da odnaša, da vzame vse, do konca, kar je moč jemati.

 

Ne moti je, kadar se v rjavem izkazuje, polna blata, še vedno bo tekla, brez slehernega zadržka, naprej, še vedno bo žrla, da požre, uničevala, da uniči…

 

Nažrta se zmore tudi umiriti, in tudi tam, kjer ničesar več vzeti nima, se lahko kot čista kaže, prozorna, tako prozorna, da ji do dna vidiš, in je tudi njene namene moč ugotavljati, njene značilnosti. Da, v svoji umirjenosti, sitosti, se ti zmore celo z neko lepoto izkazovati, a kaj, ko se ta lepota lahko že v naslednjem trenutku izkaže v vsem svojem nasprotju… in spet grize, zajeda, seka in bije, smrt prinaša…

 

Brez vode ni življenja, in voda življenje odnaša. Brez neumnosti, in tudi norosti, bi, zlahka, šlo. Ne samo, da bi šlo, svet bi cvetel, žarel, razvoj bi s čvrstimi koraki hodil svojo pot, nezaustavljivo, dosežki bi se k najsvetlejšim zvezdam vzpenjali. Nobenih spodkopavanj, rušenj, odnašanj, nobenih nesporazumov, prepirov, spopadov. Le življenje, zares življenje, namenjeno Lepoti, Dobroti, na obojem, na človečnosti temelječe…

 

Živali znajo imeti rade. Znajo. Predvsem tisto, in tiste, kar, in ki, jim ugodje daje(jo). In ko se pojavi neko drugo tisto, nek drug tisti, kar, ki zmore še več dajati, potem gre poprejšnja »ljubezen« hitro v pozabo. In tudi reka zna imeti rada, kadar ji prosto pot pustiš, da se izključno po lastni volji izkazuje, medtem ko rane reže, in seka, povsod, kjer na upiranje naleti…

 

Pravzaprav nekega upiranja tudi potrebnega ni. Tok je močan, ne potrebuje si želeti, sam od sebe nosi, najeda, krha, svoji primernosti spreminja, vse do golega skalovja, brez trohice življenja, in še naprej…

 

Kakopak, ko se umiri, takrat reka rada vidi, da k njej stopiš, jo gledaš, občuduješ, hvališ, vendar – že hipec za tem bo, zlahka, na tvoje zadovoljstvo pozabila, zanj ji, v bistvu, sploh mar ni, in bo spet počela vse, kar zmore, kar zna, kar ji je dano početi. Ne meneč se za karkoli drugega, kot za lastne želje…

 

Ne, od reke, zagotovo, neke uvidevnosti ne smeš pričakovati, neke želje po sodelovanju, kaj šele sodelovanja samega. In tisto, kar ti daje, ti ne daje radi neke svoje želje po dajanju, ne daje ti radi tebe, daleč od tega, daje ti, preprosto, radi tega, ker ji v danih okoliščinah drugače ni mogoče. Zgolj radi tega.

 

Redkost je, zgolj človeku dana, uvidevnost! Zmožnost, da se samemu sebi odpoveš, da samega sebe daruješ, žrtvuješ, in to počneš zato, da bo drugemu lepše, boljše. Edini pravi Lepota in Dobrota, ki obstajata. In ju reka ne pozna, ju ne premore. Kaj pa reka, kaj pa nagoni o nesebičnosti vedo?!