»Zakaj misliš, da si nekaj posebnega…«

»… zakaj misliš, da mora biti vse po tvoje?!«

Ja, ti dve vprašanji sem doživel, zares, in sem ju doživel celo od osebe…

 

… ki me je vsakokrat, ko je ugotovila neke lastne nezmožnosti, in nezmožnosti tistih, ki so njeno družino sotvorili, povprašala, če bi (jim) lahko pomagal. Potemtakem – je, domnevam, da ne grešim, če tako razmišljam, mene ugotavljala v podobi nekoga, ki več, bolje ve o določenih stvareh, kot ve sama, in kot vedo njeni družinski člani; in sem (jim) celo neke izpitne, fakultetne, naloge pisaril, pa neke diplomske, strokovne izpite, in to s področij, za katera se sam neposredno, šolsko, nikoli nisem izobraževal… da o raznih sprotnih podajanjih mnenj, v podobah nasvetov, ne govorim;

 

… ki mi je že ne-vem-kolikokrat povedala, da me občuduje, da ne razume tega, kako zmorem skozi svoje življenje hoditi tako, kakor, pač, hodim, glede na to, da enega samega, meni podobnega, ne pozna; in upoštevaje dejstvo, da sem se z določenimi uspehi izkazoval, povsod, kamor sem krenil nekaj početi;

 

… ki mi je nemalokrat povedala, da me »spoštuje«, radi tega, kakršen sem, s čem vse sem se zmogel izkazati, in predvsem zaradi načina tega izkazovanja, samo…

 

Bog-ne-daj, da bi moje mnenje, o nečem, na njeno neko prepričanje trčilo, in da bi to mnenje in prepričanje govorila o njej sami, o tej osebi, o njenem živetju! Ne, nikakor, takrat pa vse navedeno odpade, v trenutku, in se pojavi na začetku zapisano zakaj-misliš-da-si-nekaj-posebnega-zakaj-misliš-da-mora-biti-vse-po-tvoje…

 

Dve vprašanji, združeni v isto sapo, v enem. In mi ni težko, niti malo ne, odgovoriti.

 

Zakaj mislim, da sem nekaj posebnega?! Zato, ker vem, da sem! Ker sem premnoge spoznaval, hodeč skozi življenje, in enega samega nisem srečal, ki bi na enak način zadeve reševal! In jih tudi rešil. Ob tem, kakopak, da mi je bila etičnost vedno najpomembnejše vodilo, ob tem, da nikoli nisem »mutil vode«, »šmuglal«, na račun drugih dospeval do tistega zase, sebi, nasprotno, vselej sem se z uvidevnostjo izkazoval… in prav radi tega tudi dospel do spoznanja, da je večina – ni vredna!

Zato, ker znam, ker zmorem, marsikaj, česar vsakdo, česar absolutna večina ne zna, in ne zmore. Tudi živim na tak način, da nikogar ne poznam, ki bi enako. »Samo« zaradi tega vem, ne zgolj mislim, da sem »nekaj posebnega«.

 

Zakaj mislim, da mora biti vse po moje?! Ha, tu se pa že pri vprašanju zadeva nekoliko zaplete, kajti…

Veliko je zadev, veliko je področij, na katerih mi tisto malo (morebitnega) poznavanja, neke, vsaj v grobem, seznanjenosti, prav nič ne pomaga, in smem, ter to tudi počnem, z lahkoto nek svoj ne-vem izkazati! Veliko, ogromno!

Celo o povsem, na prvi pogled, banalnih zadevah, takšnih, katerih se zmore dobesedno vsako teslo naučiti, se jih priučiti, bom povprašal, v kolikor bom potreboval opraviti, z neko takšno zadevo. Niti o delovanju nekih plesni, na primer, tistih, s katerimi se je moč pri živilih srečevati, ne vem dovolj, da bi si upal o njih razpredati. Pa ne morem z gotovostjo trditi, katere zmorejo, in katere ne, škodno delovati. Ma, niti tega ne vem, na katerem mestu se, trenutno, nahaja ekipa Olimpije, na katerem Maribora, Mure… znotraj državnega prvenstva! Koliko dolarjev je Dončiću pogodba prinesla, kje nek nogometaš (namenoma njegovega priimka, ali vzdevka, ne zapišem!) danes, po zaključeni nogometni karieri, svoje »modrosti« prodaja, tiste, v stilu svoja-starša-imam-rad-tudi-mamo-in-očeta! Resnično, veliko je stvari, o katerih, priznam, najmanjšega pojma nimam, in pri njih ne čutim nobene težave, nimam nikakršnega zadržka, glede tega, da se s svojim ne-vem izkažem! Potemtakem…

 

Ne mislim, nikakor ne mislim, da »mora biti vse po moje«, pač pa je težava, glede na to, da do takšnega prepričanja o meni dospeš, v tvoji nedojemljivosti, recimo trdoglavosti! Obenem pa…

 

Vzemimo, za primer, Galilea! Večina, malodane vsi, so »po svoje« razmišljali, ugotavljali, in so »vedeli«… resda, kakor je čas pokazal, so »vedeli« napačno, a so, kljub temu, bili – merilo sveta!

Da, tudi Galileo je »po svoje« razmišljal, ugotavljal, vedel, zanimivo, izkazalo se je, da pravilno, le da – njegovo razmišljanje, posledično tudi ugotavljanje, je temeljilo na njegovih zmožnostih, mišljenjskih zmožnostih, ki so bile popolnoma drugačne kot obče, z njimi celo neprimerljive – Galileo je razpolagal z (raz)umom, absolutna večina, v vseh časih, razpolaga zgolj s »pametjo«! Obenem pa…

Prav zaradi svoje mišljenjske zmožnosti, zaradi svoje razumskosti, je smel Galileo dospeti do dejstev, do resnic, na temelju katerih je lahko svoje ugotovitve oblikoval, medtem ko vsem ostalim ni bilo na voljo drugega, kot to, da so »ugotavljali« izključno na temelju svojih čutil, čutnega zaznavanja, na osnovi tistega, pač, do česar so se lahko dokopali s pomočjo vida, sluha, okusa, otipa, vonja! Povej – kako se lahko na tak način dokoplješ do katerekoli naravne zakonitosti, ali družbene, kako lahko, na tak način, dospeš celo do tistega materialno obstoječega, do tistega, ki je tako majhno, da ga brez nekih naprav sploh zaznati ni moč, do nekih bakterij, na primer, kako, za vraga, lahko na temelju čutil, in neposredno, brez zmožnosti predstavljati-si, zamisliti-si, brez zmožnosti abstraktnega mišljenja (s katero, mimogrede, absolutna večina ne razpolaga) dospeš do neke »duše«, natančneje povedano do podzavesti, do psihe?! Ne moreš, preprosto, ne moreš, in nikoli ne boš zmogel!

 

Veš, tvoj »po moje« temelji na tistem, kar so te (na)učili, temelji na nekih prepričanjih, dobesedno zapovedanih tebi, v tvoji nezmožnosti mišljenja, prepričanjih, ki so nevzdržna, takrat, kadar jih z dejstvi soočiš! Moj »po moje« pa temelji…

 

Denimo, pri psihi… petindvajset let sem ugotavljal, z mnogimi besede izmenjeval, da bi ugotovil njih značilnosti; kar nekaj časa sem potreboval za to, da bi našel nek, znanstveno utemeljen, dokaz, ki bi mojo ugotovitev vsaj omajal, jo pod vprašaj postavil, če ne celo v celoti ovrgel, vendar ga nisem našel; ne nazadnje – tisto, o čemer sem ugotavljal, tisto, za kar vem, da znam, in zmorem, sem v praksi preizkušal, in, ne boš verjel – rezultati so bili pozitivni, potemtakem so govorili o pravilnosti tega mojega »po moje«!

 

Ne, nikakor ne mislim, da mora biti vse-po-moje, je pa res, da tistemu, za kar vem, da je resnica, ne dovolim, da bi po-tvoje bilo, pač pa pri po-moje vztrajam! In tudi bom, v bodoče, vse do tedaj… ko mi boš argumentiral, ko mi boš dokazal, z dejstvi, prvo to, da si ugotavljanja zmožen, in, drugič, to, da je tvoja ugotovitev skladna z resnico, da je noben primer iz praktičnega življenja ne more sesuti!

 

In, za zaključek – ni zanimivo, to, kako se, pri neumnosti, izkazuje njeno »ugotavljanje zmožnosti«, »občudovanje«, »spoštovanje«?! Jaz namreč, kadar nekoga smatram za umnega, ga celo občudujem, spoštujem, upoštevam njegove besede, jih poslušam in slišim, o njih razmislim, jim skušam pritrditev najti… šele za tem, kasneje, v kolikor se mi s pritrditvijo ne morejo izkazati, v njih podvomim, a – nikakor ne tam, na tistih področjih, o katerih tako vražje premalo vem, praktično ničesar, da se ne morem svojemu ne-vem izogniti…