Obstajajo
dobrodelne organizacije. Nekatere so, bojda, tudi sebi dobrodelne, bodisi kot
celota, bodisi kot »zgolj« nek pokvarjen del, vedno je bilo tako, in, žal,
vedno, domnevam, tudi bo.
Nisem
član nobene dobrodelne organizacije. Pravzaprav sem samo član AMZS-ja in
Mariborske literarne družbe. In to mi je dovolj.
Nikoli
ne bom član neke dobrodelnosti, organizirane, in predvsem v povprek delujoče.
Pa ne radi tega, ker ne bi vedel, da je povsod moč najti pomoči potrebnih, da
se bo njih število samo večalo, še kar nekaj časa, pač pa iz povsem drugega
razloga, zato ker – si vsakdo, ki pomoč pričakuje, pomoči ne zasluži!
Pomoč…
to je nekaj zelo podobnega tistemu »vsakdo si zasluži drugo priložnost«. Prva
težava pri tem je, da je malo tistih, ki zmorejo značaje ugotavljati, kaj šele
neko naravno zasnovanost, in na temelju ugotovitev presojati o realnosti
pričakovanj po posameznikovih izboljšavah! Potemtakem jih je malo, ki zmorejo
sešteti vse »prve« priložnosti, ki so bile, povsem v zaman, nevrednemu dajane.
Pomeni, da jih je malo, ki zmorejo spoznati, da druga priložnost ne bi bila
zares druga, pač pa kaj-vem-katera…
»Vsakdo
si zasluži drugo priložnost,« »vsakomur je treba pomagati«… tudi nekemu tipu,
ki pobija, in sežiga, pa je nekih sedem, osem, devet, deset… pobitih izkazal…
in ga družba, sila »pravična«, »milostna«, »humana«, predvsem pa »pametna«, le
v zapor stlači, ne da bi se o njegovi zdravosti povprašala?! Zapor je ja znan
kot »prevzgojilnica« posebne vrste, v njem namreč večina še bolj vešča postane,
za nečednosti, kot je bila pred dospetjem vanj, obenem pa – če je nekdo bolan,
potem terja zdravljenje, kajti stanje se mu, samo od sebe, ne bo izboljšalo, in
zlasti ne v takšnem okolju, kakršno je zapor, ali pa, v najslabšem primeru,
kadar ozdravitev ni dosegljiva, ni možna, trajno hospitalizacijo, pomeni, da ga,
namesto v zapor, strpaš na strogo varovan, zaprt oddelek umobolnice! In ne, da
mu dvajset let »sedenja« prisodiš, potem pa, ko odsedi svoje, »čist« krene iz
zapora, in… nadaljuje s pobijanjem?!
Tisti,
ki se vse svoje živetje izkazuje s sprijenostjo, kateremu prav nič ne pomaga,
da bi mu lahko uspešno »na prste stopil«, tudi takšen si zasluži »drugo
priložnost«, in pomoč?! Za kaj, zato, da bo še učinkovitejše s svojo
sprijenostjo učinkoval, še bolj okolje ogrožal, kot ga je, v preteklosti?! In –
to je humanost, umnost, pravičnost, to, da okolje trpi zaradi neobvladljivih in
predvsem slabo, škodo povzročujočih?!
Ne vem,
zares ne vem, če si vsakdo karkoli zasluži, zlasti v podobah, v katerih mu
okolje dobro počne! Kadar si želim dobro prislužiti (in pomoč to, bržčas, je),
takrat naj bi se z dobrim tudi izkazoval, se mi dozdeva. In ne z njegovim
nasprotjem, s slabim. Obenem pa – če ti slabo prija, takrat, kadar te posledice
tega kakršen si še ne stisnejo za vrat, potem naj ti prija tudi takrat, ko te!
Bodi načelen, bodi pošten, najprej do sebe, nato do vseh ostalih!
Ne,
nisem član dobrodelnih organizacij, in tudi ne bom. Dobrodelnost mi je sicer
ljuba zadeva, celo neizogibna, nujna, a je utemeljena, in kot pravilnost
izkazovana, samo takrat, kadar – s podpiranjem slabega ne omogoča nadaljevanja
njegovega obstajanja, potemtakem ne omogoča tega, da to slabo, s samim seboj,
še dodatno, še več zla povzroča, kot ga je uspelo prej! Pa, radi tega…
Mislim,
morda vsem nesprejemljivo, ne vem, da bi bilo moč pravičnost, če želiš
dobrodelnost, bolje izkazovati takrat, ko bi bila skupnost, njena dobrobit
izhodišče ugotavljanja upravičenosti pomoči, in ne posameznik! Kakopak, tudi
posameznika je potrebno ugotavljati, sicer ne zmoreš dospeti do ločevanja med
vrednim-pomoči in ne-vrednim, a daleč v ospredju bi moralo biti vprašanje
kaj-bo-skupnost-imela-od-tega-da-posamezniku-pomaga, nekemu konkretnemu
posamezniku, posledično vsakemu! Bo ta posameznik prispeval v dobro, ali pa,
morda, v slabo?! In – če bo v slabo, potem je bolje, za skupnost, posledično za
vse, ki zmorejo v njej (recimo temu tako) civilizirano živeti, to, da tega
posameznika, preprosto, izloči iz svojih vrst, mu ne pomaga, s tem pa – pomaga sebi,
skupnosti kot celoti!
Ni res,
da si vsakdo česarkoli zasluži, v pozitivno smer naravnanega, res je, da mnogi
niti usmiljenja niso vredni, tako umazani so, takšno škodo drugim počenjajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar