O ne-strinjanju…

Moje objave niso odvisne od pritrditev, daleč od tega!

 

Zavedam se okolja, v katerem živim, pa zlahka, brez najmanjšega zadržka, zapišem, da – več kot je pritrjevanja, nekega strinjanja, večja je neumnost, ki je izrečena, zapisana! Ne more biti drugače, v svetu "pameti" oziroma ne-umnosti.

 

Živijo v okvirih nekih prepričanj. Ta prepričanja jim že v zibeli vsajajo, in le v odtenkih se razne izpeljanke med seboj razlikujejo. Predvsem v odvisnosti od nekega »svetovnega nazora«, v katerem so bili »vzgajani«, s ciljem, da fotokopiranje ne bi zamrlo…

 

Za to, da se dejansko smeš strinjati, ali, pač, ne, moraš najprej vedeti – kaj si slišal, (pre)bral, in pri tem zgolj neposredno poslušanje in branje nikakor nista prednost… kakor tudi ni prednost v napačnem vedenju o vsebinah, o katerih besede govorijo. Ja, oni si, preprosto, »po svoje« razlagajo, kajti »po svoje vedo«, »po svoje čutijo«, »po svoje«…

Zanimivo, a – etika ni prav nič »po svoje«, pač pa sila nedvoumno opredeljuje. Pravo ni nič »po svoje«, četudi se krog opredelitev ti vsi »po svoje« ne zmorejo zediniti. Naravne zakonitosti niso nič »po svoje«, dejstva niso, niti malo, »po svoje«, ne, vse našteto se izključno v eni sami svoji podobi izkazuje, a, glej ga zlomka, vsi ti »po svoje« to enost vidijo – »po svoje«, potemtakem različno!

 

Kadar mi kdo pripominja ob neki sličici, mu ne oporekam ničesar. Kadar mi pripominja ob nekem doživljanju neke povsem vsakdanje zadeve, na primer, vremena, ali obravnave neke jedi, in podobno, mu tudi ne morem ničesar oporekati, kajti – vsakdo ima svoj odnos do določenih zadev, svoj okus, pa nikjer ne piše, da moram tudi jaz enako doživljati dež, sonce, meglo… tako, kot to doživljajo ostali, vendar – tam pa, kjer zapisujem o »resnejših« zadevah, in vem, da o njih najmanjšega pojma nimajo, ker, kot prvo, sploh ne vedo, o čem govorijo besede, katere uporabljam, ker sploh ne vedo, kako se izkazujejo stanja, o katerih govorim, ja, tam pa raje vidim, če ni nikakršnega glasu zraven, tudi tistega pritrdilnega ne, kajti še kako se njegove nevrednosti zavedam! In ne samo to – ob takšni pritrditvi celo izustim nek ej-bebo-sploh-se-ne-zavedaš-da-z-oglašanjem-zgolj-poudarjeno-lastno-neumnost-izkazuješ!

Ne govorijo vse besede, na prvi pogled všečne, o všečnih vsebinah, in zlasti ne govorijo v jeziku, ki bi bil večini razumljiv! Četudi, bojda, vsi isti jezik uporabljamo. Bojda!