V
kolikor je nekdo do tebe dober, pošten, naj bi bilo samoumevno, da mu z istim
vračaš. V kolikor tega nisi zmožen, potem ne smeš pričakovati tega, da ta nekdo
ne bo »postal drugačen«…
V
bistvu – kadar ta nekdo ni nagonsko bitje, ki se zmore, zlahka, iz
priliznjenosti v vzvišenost leviti, prilagajoč sebe nekim okoliščinam, potem ta
nekdo zares NE bo postal drugačen, pač pa se bo zgolj z drugačnimi ravnanji, do
tebe, izkazoval! Z ravnanji, ustreznimi tvojim izkazovanjem! Pomeni, da bo, ta
nekdo, tudi v bodoče ostal dober… le da ti svoje dobrote ne bo namenjal, in bo
ostal pošten… ter ti bo to dokazoval z nesprejemanjem, z zavračanjem tvoje
nepoštenosti. Ja, v bistvu bo, s tem, tebe samega zavračal, glede na to, da mu
boš s svojimi ravnanji povedal, da sprejemanja vreden nisi!
Floskula
o tem, da je potrebno vsakogar »razumeti«, mu, v bistvu, »skozi prste gledati«,
je običajen idiotizem, katerega so sproducirali prav tisti, katerim naj bi
skozi prste gledal, jim odpuščal!
Ne
zmorem, ne želim biti kar tako, povprek, uvideven, ne želim zlahka oproščati,
ne želim, z morebitnim takšnim svojim početjem, izenačevati dobrih in slabih,
poštenih in nepoštenih! Iz prvih bi se namreč »norca delal«, drugim priznaval
nekaj, do česar niso upravičeni!
Pravijo,
da so pametni. Pravijo, da se zavedajo samih sebe, svojih ravnanj. Priznana jim
je polnoletnost, opravilna sposobnost. Potemtakem – naj bi bili zmožni tudi
soočiti se s posledicami lastnih ravnanj, nositi odgovornost zanje, biti, če ti
je tako bolj razumljivo, za vse nedopustno, s čemer se izkazujejo – kaznovani!
Potemtakem
ni potrebe po tem, da bi počez skozi prste gledal, kajti prav zaradi takšnega
odnosa vse slabo skozi čase ne samo obstaja, pač pa predvsem prosperira!
Ni komentarjev:
Objavite komentar