Giska giskasta…

… tudi nocoj si zaspala z glavo na mojem ramenu.

In dolgo, dolgo časa po tem, ko si že zaajala, sem ležal, ob tebi, negibno, poslušal tvoje dihanje, užival ob tem, kako si bila k meni prižeta! In bi še dlje, ostal, ko bi mi mehur dovolil…

Ja, groza, da takšna banalnost nekaj najlepšega, kar obstaja, prekine!

 

Z jutrom boš, domnevam, zastavila s preizkušanjem vzdržljivosti mojih živcev. Ne vem, morda prav radi tega te dneve kompenziraš zadeve, pa se stiskaš k meni, in…

Nisem štel, denimo, minut, ki so potekale s teboj v mojem naročju, na sprehodu, med kuhanjem, in tudi sicer, tekom dneva, a jih je, tako, po spominu, kar precej bilo.

Nisem štel poljubčkov, katere si mi, sama od sebe, tekom dneva podelila, niti tega, kolikokrat si me pobožala, se stisnila k meni, pa – če drugače ni šlo – me vsaj za nogo zagrabila. Ne, tudi tega nisem štel, sem raje v izkazanem užival.

Nasploh si zadnje čase še bolj klop-ek, kot si doslej bila, kot bi nekaj na zalogo nabirala, vrag vedi čemu, ali se, kdo bi vedel, morda pa res, za določene zadeve opravičevala, a, kakorkoli že - ne pritožujem se. Ne nad tvojo svojevoljo, še manj nad tem, kar mi pripoveduješ, tudi s tem, ko mi »pod kožo« lezeš… ja, večino prejšnje noči sem tudi negibno ležal, s tvojo bučo pod pazduho…

 

Približno pol ure, morda malo več je, kar si zaspala, pomeni, da imam še pol ure, tu nekje, »voljno«, potem pa, še preden se začneš premeščati po kavču, hitro k tebi… da se ti pri roki, glavi, nogi, pri čemerkoli znajdem, da te dotik umiri, po potrebi glas potolaži, pa boš vso noč, do jutra, spala kot bubica. In dovolj volje nabrala, za kombinirano preizkušanje živcev in izpovedovanje svojega tata-rada-te-imam.

 

Tudi jaz imam rad tebe, giska moja giskasta!