Malčica moja, mila…

… tako, dvorišče, tvoj gaj, in tudi zunanjost, ob cesti – je pokošeno. Glede tvojega gaja…

 

Trte so se krepko razrasle, melone pa – kot bi neko svoje drugo rojstvo dočakale, bujno so se zgostile, in razširile, bistveno bolj, kot poprej, veliko je cvetov, in vsak dan več bunkic se kaže. Trenutno največja je v velikosti žogice za tenis, in, ne vem, morda bodo tudi zrasti utegnile, in dozoreti. Bova videla, odvisno od vremena, ampak…

 

V kolikor bi se podal kositi med nje, in ob nje, potem – vse bi pomendral, nimam prostora, da bi, brez povzročanja škode, nanj stopil, in če bi vse pomendral, potem nikakršne osnove ne bi ostalo, za upanje, da bodo rastline še nekaj sadežev dale! Da, tudi trtam bi veje lomil, ko bi se vanje, s koso, zapletal, da med njimi in ograjo pokosim, pa bo morala košnja nemajhnega dela tvojega gaja počakati, toliko časa, da s svojim poseganjem nobene škode ne bom naredil. Pač…

 

Veva, oba, da vsak nasmeh ni nasmeh, vsaj tisti pravi ne, in da se zmore za marsikatero »ljubeznivostjo« hinavščina skrivati, pa – naj tisti, nekateri, mimoidoči, ki, očitno, česa drugega nimajo početi, kot oprezati, ugotavljati in razpredati, razpredajo o tatini nemarnosti, ki se izkazuje s tem, da nima vsega do »nule« pokošenega, urejenega! Briga me, dobro vem kje, in v čem, živim.

 

Največja – tenis žogica?!

Da, Malo moje lepo, kajti – tisto bunkico, veliko, katero sva kar nekaj časa opazovala, v njeni rasti, v njenem zorenju, sem, po košnji, ubral. Resda ni v popolnosti dozorela, čeprav že lepo diši, a kaj pomaga, ko pa so jo živali načele, k sreči zgolj površinsko, in bi jo tako prizadele, ko bi jo pustil na tleh, da bi, ob obstoječi vlažnosti, in napovedanem, jutrišnjem, dežju, začela gniti, pa…

 

Te čaka, v hladilniku. Brez skrbi, bo dočakala tebe, in ti njo, kakor je tudi z vsemi poprejšnjimi bilo, četudi so znale biti tudi mesec dni v hlajenem čakanju. Kakor tiste druge bunkice, lubenice…

 

Da, ob meloni te tudi lubenica čaka. Pravzaprav – čaka te lubenica in dve tretjine druge. Tiste, ki si jo minuli teden načela, a je nisi uspela, do konca, poamat. Je lepo oblečena, v aluminijasto folijo, in bo, tako kot dosedanje, ostala zdrava, le nekoliko slajša, kot je bila, ko sem jo kupil. Banane pa… trije snopi čakajo mojega bananonjama!

 

Oprosti, vendar – vrh ročaja tvoje lopatke sem uničil, noži so ga zagrabili, odlomili. Lopatka je namreč ležala v travi, in je nisem videl, je nisem mogel videti. To je tisto, ko tata vedno pravi, da ne razmetavaj stvari naokoli, in jih zlasti v travo ne meči, a razmetane ostanejo, za tvojim igranjem, v kolikor jih tata pozabi pospraviti. K sreči je še vedno uporabna, obenem pa – še kar nekaj lopatk imaš, in grabljic…

 

Veš, tudi k hiški sem se podal kositi, ampak…

Po včerajšnjem dežju – tako je breg razmočen, da je drsališču podoben, in je že stati, inu obstati, na njem, težko, kaj šele hoditi prek njega, obenem motoviliti s koso, pa bo morala zadeva nekoliko počakati, da, tudi ta zadeva, preden se je lotim. Ne vem, bom videl, morda popoldne, proti večeru, jutri zjutraj…

 

Ne moreš si zamisliti, kako čakam na vest, da se ti je vročina začela umirjati! Že to, da si noč v miru prespala – ja, lepo je bilo o tem prebrati. In…

Še manj si zmoreš zamisliti, kako čakam na petek, na tisti trenutek, in vse za njim, ko se, spet, zagledava, ko, spet, k meni stečeš, in te pograbim, in se objameva! Smejko moj lepi, smejkasti, dušica, čista, dobra, topla, mila! Rad te imam!