petek, 29. april 2022

Ničesar več ne vem…

Ničesar več ne vem,
le to, da rad imam,
da kamorkoli grem,
brez nje na pot ne znam…
 
Ničesar več ne vem…
Ja, pravijo mi vsi,
da več tako ne smem,
ker zame dobro ni…
 
Kaj sploh, ti, vsi, vedo?!
So kdaj bili v nebesih,
da eno je bilo
kar je v dveh telesih?!
 
Ko misli, sanje, želje,
so dvema iste, leta,
da drugega veselje
potreba ti je sveta…
 
Kaj sploh, ti, vsi, vedo?!
Poprej le pol, brez nje,
me v duši je bilo…
Zdaj naj mi lažje gre?!
 
Veš, kadar rad imaš,
takrat ti drug več šteje,
takrat mu sebe daš,
srce ga tvoje greje…
 
Takrat za to živiš,
da drugemu si sreča,
s trpečim sam trpiš,
v veselju vkup doneča…
 
Zdaj naj mi lažje bo?!
Ne ve, kdor ne okuša!
Brez nje sem zgolj telo
in polovična duša.

četrtek, 28. april 2022

V objemu

Po dolgem sem včeraj objem njen imel,
ihtel sem v njem kot otrok,
sekunde lovil sem, da bi jih ujel,
spolzele so, kruto, iz rok…
 
Po dolgem sem čutil jo v svojih rokah,
prej smel z njo sem večnost loviti,
v naprej, včeraj, žalost, nemoč in pa strah,
vedoč, da bom moral spustiti…
 
Boleča lepota, a vsaj to imam,
ni isto, kot prej, a vsaj malo,
vsaj malo, in več kakor nič, pa ne dam,
preveč nje je v meni pognalo!
 
Po dolgem sem včeraj objem njen imel,
in ura za hip ni zastala,
kazalcem ni mar, da brezčasno hotel
sem, da bi v objemu ostala…

Bo že enkrat…

Jem, kakor jem, ni apetita,
hrustam, na silo, kakšen grižljaj,
mehka kolena, moč pa izpita,
dela pa več kot preveč že sedaj!
 
Saj bi si skuhal, a nimam volje,
ni je, res, ni je, niti za ped,
in se tolažim, že pride bolje,
enkrat, gotovo, se spraviš v red!
 
Ni stvar želodca, višje me reže,
tam, v prsnem košu, kjer bije srce,
in ni je hrane, za to, da odleže,
nič ne pomaga, ko z mano ni nje!
 
Ista sva duša, ista pojava,
misli sva brala si med seboj,
zdaj sva na pol, in oba sva neprava,
kruta daljava med njo in menoj!
 
Jem, kakor jem, pač, ne gre mi na silo,
dela nihče mi ukradel ne bo,
in se tolažim »bo enkrat minilo«,
a ne verjamem, da res bo tako…

Na poti v nič

Tako je narejen ta svet,
da kar rodi se, gre umret,
minevanje le večno traja,
nenehno se poraja…
 
Prav vse, vesolje tudi mre,
da znova se nato začne,
da dolgčas ni, ko se živi,
docela vse puhti…
 
Tako je narejen ta svet,
že ko podajaš se začet,
kazalec nikdar ne okleva,
medtem, ko ti odšteva…
 
Ni hudega, na poti v nič,
četudi kdaj zapoje bič,
pač, stisneš pest, naprej da greš,
da nekam vsaj dospeš…
 
Takrat edino je problem,
ko nič ne kaže se očem,
ko vsega spije te hudič,
in greš kot nič – v nič.

Drži se…

Kdor znajde se v riti,
zna ugotoviti,
če komu sploh kaj res šteje,
težave pesteče
ne delajo gneče,
pa redko je le še redkeje…
 
Ko »drži se« tu je,
z razdalje se čuje,
ne vem, kaj mi z njim je početi,
saj, znam se držati,
in znam kljubovati,
takrat, kadar kaj je prijeti…
 
Sem vrste neprave,
jaz rinem v težave,
ko vidim jih koga pestiti,
dobim jih po glavi,
ker vsakdo mi pravi,
da moram ga v miru pustiti…
 
Ne vem, res sem čuden,
povsem nepriljuden,
zato tudi ne uspevam,
v svetu »poštenih«,
in »dobrih«, »iskrenih«,
živim, da vse bolj izpuhtevam.

sreda, 27. april 2022

Grozen par

Sam s seboj sem grozen par:
v povprečju dokaj star,
nekaj plusov, vem, imam,
tudi minuse priznam…
 
Po načrtih mi ne gre,
kar zastavim, se podre,
kadar skušam do neba,
vedno trešči me na tla…
 
Svoje sanje bi kar zmlel,
le kaj z njimi bi počel,
vse kar z njimi kdaj mi rata,
je da se gase sred' blata…
 
Iščem neko čisto pot,
a na njej kopica zmot,
skoraj vsak mi moj korak
pojasni, da sem bedak…
 
Sam s seboj, o, kakšna beda,
družba moja mi preseda,
si bežim, a ne uspem,
tak rojen, in tak umrem.

Iščem up

Iščem up, droben up,
kakorkoli zgleda,
bolečina, kakor strup,
dušo mi razjeda…
 
Za ta up, nek droban,
grem še na kolena,
zna mi razsvetliti dan
že beseda njena…
 
Iščem up, dan za dnem,
kdo ve, kje se skriva,
daleč njenim sem očem,
in zgolj senca živa.

torek, 26. april 2022

Ne, jeze ne želim!

Ne premorem kančka jeze,
praktično to ni,
ker brez jeze ni odveze,
le naprej boli!
 
Ko si jezen, je doneče,
k vragu pošlješ vse…
Jaz pa nočem takšne »sreče«,
meni Sonce je!
 
Tudi sonce kdaj zaide,
pa se ne jeziš.
Tudi, če nikdar ne pride,
moj Miš je – moj Miš! 

Iti naprej...

Baje je treba iti naprej.
Kaj pa, če je ta naprej - zadaj?! 

Vreme bo…

Ovčice se lovijo,
jih vetrič blag miluje
prek sinjega neba.
Se neresnične zdijo.
V meni le dežuje,
in nehati ne zna…
 
Naj sonce bi žarelo,
a kaj, napoved laže,
kot že velikokrat…
Ob soncu je veselo,
tu, v meni, se ne kaže,
ni žarka moč zaznat…

Kaj vse moram…

Kot prvo – moram se naučiti dihat.
Pljuča so mi vzeli,
in tako veleli:
Nič vzdihovat, sopihat!
 
Moram se naučiti – hoditi.
Brez nog se da živet,
jih treba ni imet,
se, v sili, da po riti!
 
Moram se naučiti – živeti.
Srce je ubežalo,
za njo se je podalo,
ostal je nek boleti…
 
Moram se naučiti – dojeti.
Še vedno upe kažem,
morda se sebi lažem,
da vredno je – verjeti.

ponedeljek, 25. april 2022

Takšen, pač, sem

Sem defekten, to priznam,
nesebično rad imam,
ne preverjam, ne nadziram,
tepem ne in ne nadiram…
Sem defekten, kaj naj zdaj,
srečen za prav vsak smehljaj,
za pogled, ki iz globine,
v dušo leže, poln topline…
Sem defekten, dajem vse,
kar v moji moči je,
ker, zares, nisem bogat,
zmorem sebe zgolj dajat…
 
Ja, v povrat, za ščep moči,
me objem razveseli,
in, da le to ni navada,
nek iskren – imam te rada.

Zaman je prah

Sedaj sem sam. Imam živali.
Za njih moram skrbet.
Pa nimam kam, kot bi dejali,
ne morem v širen svet.
 
Lahko jih božam, jih ljubkujem,
jim svoja čustva dam,
z objemom sebi zadostujem,
blazino vsaj imam.
 
In blagor meni, bi veleli,
si znova sam in svoj,
a – oni niso nje živeli,
jaz pa bi spet, takoj!
 
Sedaj sem sam. In svet stoji.
Tako, kot je pustila.
Le prah je ta, ki si želi,
da bi pod njim se skrila.

Še vedno

Še v tretje naj bi znova…
čeprav – se ne predajam,
pri upanjih vztrajam,
da nisva dva bregova…
 
Nekoč kot duša ena,
na tleh, in nad oblaki…
Peljali so koraki,
da zdaj sva razdvojena…
 
Ni moglo lažno biti,
preveč se je čutilo,
da v praznem bi minilo…
šlo za »ne vem« se skriti.
 
Da isto sva, še, eno,
tako mi, z dalje, pravi,
s poljubom me pozdravi…
Na pol je nebogljeno.
 
So dnevi grozoviti,
poti so, zdaj, med nama,
jaz sam, in ona sama…
Radosti dve izpiti.
 
Ne morem, tudi nočem,
da nehal bi klicati,
iz sebe Sonce dati…
Morda zaman ne jočem.

Tako, pač, je

Kadar sta v istem telesu dve, nasprotujoči si, vsebini, volja do življenja in nezdravost, takrat – karkoli narediš, nikoli ne more biti prav. Ko podpiraš življenje, se nezdravost počuti trpinčeno, če pustiš vnemar, takrat… celota tone, postopoma, nezadržno, svojemu propadu naproti.
Ob tem spoznaš, da iz pravljice, katero si živel, ni daleč do pekla.

Ne meni se zame

Ne meni se zame…
Sem le še lupina,
in v njej bolečina,
spominov kup, krame…
 
Ne meni se zame…
Bolj nič zmorem dati,
zgolj zmorem čakati,
da vrag me vzame…
 
Ne meni se zame…
Sem bil ti le slabo,
še v gnus, v ogabo…
Srce ne verjame.
 
Ne meni se zame…
Ne rabiš skrbeti,
mi ni več leteti,
na dnu temne jame.

nedelja, 24. april 2022

Do konca nosil bom…

(Lilonki)
 
Bil sem sesut, povsem, na tleh,
tam, kjer svetlobe ni nobene,
kjer v koščke te peklensko žene,
in sem grozljiv izkazal greh…
 
Nemočen sem v nebo kričal,
ne vedel kam, sred' ruševine,
v prsih le ples bolečine,
in sem grešil, in sem – izdal!
 
Sem bil ji up, sem bil ji vse,
v meni je oslon iskala,
za hipec vedeti ni znala,
da ni moči, kjer vse umre…
 
Verjel tega ne bi nikdar,
a storil sem, in sem izdal,
iz sebe v tuje roke dal,
kot da mi ni ničesar mar…
 
Boli, in trga, in pekli,
zgoditi se sploh ne bi smelo,
je prav, da me bo vselej mlelo,
dokler živijo mi oči…

V tretje (ne) gre rado

Iščem žensko. Za trajno.
Takšno, povsem običajno,
da me, kot vrečko čajno,
do konca ožame.
Da mi ves dan razpreda
in me navadi reda,
ki dober zanjo zgleda,
kakopak – zame.
Lahko je vseh starosti,
ji štel ne bom slabosti,
častil bom nje modrosti,
če trda bo kot noč,
kot psa me bo vodila,
iz ran mi kri cedila,
nikdar me zapustila…
Bom tožno vsaj pojoč.

Prava pota

Sem prava pota šel hoditi?
Ne, ne, prava so drugačna:
na njih zadeva ni napačna,
če vse držiš, kot mora biti,
na vrvi, vsaj na niti!
 
Na njih vse urejeno.
Je treba pod komando
obvladovati bando!
Ukaz – dogovorjeno.
Resnica, laž – vseeno.
 
Na pravih ve se red.
Je glaven… in akterji.
Uspešni so bleferji.
Sebičnost gre za med.
Za krivdo vsak neved.
 
Povsem drugačna moja pota.
Na njih pa je hudič,
ker vodijo v nič!
Pač, pota idiota.
Prava, hkrati zmota.

Opora

Drugim sem znal biti, opora,
sebi… še iščem moči,
pravijo kar se mora, se mora,
up, bojda, najde poti…
 
Up, bojda zadnji odide…
Le kdo bi temu verjel!
Že res, da dan nov vzide,
vprašanje – bi to sploh želel?
 
Sam, bojda mera je prava,
sebe nikomur ne daš…
A se pojavi težava:
Kaj pa, če tega ne znaš?!
 
Nimam več koga podpreti,
to, res, nerodna je reč,
sam sebi, zase živeti
meni problem je, pereč!

Življenje je…

Življenje je steza, nenehno preskuša,
ko meče pod noge, da vidi korak,
spočetka le iskra, na koncu pa ruša,
vse vmes pa ostane, v dlani, kot zrak…
 
Te malo povleče, nasmehe ti riše,
potem pa udari, zabije na tla,
ko splezaš na vejo, in si malo više,
se veja, pod tabo, prav rada vda…
 
Za upi te nosi, že vidiš jih stati,
a kaj, kot za šalo, razblini njih moč,
se komajda sonce je jelo smejati,
že vrže te v temo, prav kruto, v noč!
 
Življenje je šola, te skuša učiti,
ne vpraša kaj zmoreš, želiš, kaj imaš,
na koncu, ko čas je, da moraš oditi,
spoznaš, da kljub uku, ničesar ne znaš!

sobota, 23. april 2022

Ženitni oglas

Dolgolas, in bradat,
nima prav veliko dat',
da zgolj vse, kar ima,
res, bolj malo, sebe da!
 
Je trpežen, se mi zdi,
marsikaj rad potrpi,
za tvoj rada-te-imam,
leže ti, kot pes, k nogam!
 
Služi ti za vse, za štos,
vlečeš ga lahko za nos,
bolj ga vlečeš, bolj zaupa,
v tem nikoli ne obupa!
 
Tvoj problem ga pesti,
trudi se, da ugodi,
če nadležen je, falot,
daš, preprosto, ga – v kot!


Malček grenkega "heca"...



Teče, ne odteka

Teče že nešteto dni,
in prav vsak se težji zdi,
ja, boli, prav pekli
vsak trenutek, kar te ni…
 
Bojda vse ozdravi čas.
Ne verjamem mu, se laže.
V meni tvoj nasmeh, tvoj glas,
tvoj pogled se kaže…
 
Naj bi tekel, čas, kot reka,
včasih je brzel,
zdaj stoji, sploh ne odteka,
prej sem te imel…
 
Teče že nešteto dni…
Nič mi ne pomaga.
Volja se s seboj bori,
zgolj, da ne omaga.

ponedeljek, 18. april 2022

Vileda gobica

Da, to so tiste gobice, ki so za drgnjenje, za čiščenje namenjene. Ne zgledajo smešno, no, vsaj mene pogled nanje nikoli ni v smeh spravil. Običajne gobice, pač…
Namenjene so za čiščenje. Da takšno gobico nekdo vzame v roko, in jo uporabi za to, da bo v čistejšem bival…
Vzameš gobico, drgneš, drgneš, umazanija gre, postopoma, preč, gobica postaja vse bolj obrabljena, pa jo, ko počistiš, zavržeš. Ji nameniš pot v smetnjak.
Nič smešnega, na prvi pogled, dokler ne ugotoviš, da si ta vileda gobica ti sam. In ti ni do smeha, kljub vsej smešnosti, ki obstaja na tem svetu.
In ko ugotoviš, da se niti jeziti ne moreš na roko, ki je to gobico uporabljala, ker se ta roka same sebe ne zaveda, ti ne ostane drugega, kot da se raduješ novega okolja, v smetnjaku, med vsem ostalim, zavrženim. Si, še si, dokler te ne zmeljejo, da še zadnja sled za teboj izgine.

nedelja, 17. april 2022

Borim se

Se naprej borim.
Ni ti razumet,
moraš doživet…
Vem, kaj izgubim.
 
Pravljico živel.
Redkim le so dane,
zgodbe nezlagane…
Bi jo spet imel.
 
Ni predaje čas.
Kjer ni zlate niti,
lažje je oditi…
Ljub mi je njen glas.
 
Se naprej borim.
Znal ne boš dojeti,
so zaman nasveti…
Brez nje sem le dim.

Danes bil sem z Njo

Danes bil sem z Njo.
Ne kakor nekoč.
Dan svetal, ne vroč.
Žalostno lepo.
 
Danes bil sem z Njo.
V Njej sem jaz ostal.
Nje ven nisem dal.
Kaj iz tega bo?!
 
Danes bil sem z Njo.
Upa se bojim.
Ga nazaj držim.
Treščit zna hudo…
 
Danes bil sem z Njo.
Mrzek ne, še ljub.
V pozdrav poljub.
Žalostno lepo.

sobota, 16. april 2022

MIŠ MOJ

Miš moj, kje je tvoj nasmeh,
zvezdice v tvojih očeh,
mar ti teče razigran,
ko popevleš, zdaj tvoj dan?
 
Kaj počenja tvoj objem,
jaz sem poletel v njem,
kje poljubi tvoji vreli,
ki so meni srečo greli?
 
Kje terier je, v tebi skrit,
da se zate gre borit,
bi mu spet porajal moč,
kakor sem počel nekoč.
 
Miš moj, veš, imam te rad,
moj si dragocen zaklad,
tvoja se modrina joče,
svoje zlato Sonce hoče!

petek, 15. april 2022

Vrag pa sanje!

Vrag pa sanje!
Sežeš vanje
in jih še živiš,
potlej pride razdejanje,
v prazno dlan strmiš!
 
Vrag nebesa!
Zvezde stresa
ti pogled v noč,
da zatem vsa čudesa
izgubijo moč!
 
Vrag pa upi!
Čisti strupi,
rana pa boli,
zvrhani spominov kupi,
nje pa tu več ni.

Kličem

Kličem, kličem, kličem v dan,
in v temno noč,
kličem, je, morda, zaman,
klic je upajoč…
 
Morda sliši, morda ne,
res ne vem tega,
morda klic do nje dospe,
ali ga požre tema…
 
Kličem, kličem, da zbudim
svojo zvezdo zlato,
da jo znova namestim
na nebeško trato…
 
Kličem tiho, a kričim,
volja ne okleva,
kdo ve, morda ulovim
vsaj tih glas odmeva.

Miša in Žuža

Bil sem ŽUŽA NJEN in njej.
Zdaj ne vem – sem še naprej?
Ona MIŠA MOJA duša,
in če še tako poskuša,
stran nikdar ne ubeži,
jo srce ne izpusti!
 
Bil sem Žuža, njena moč.
Ona slavček moj pojoč.
Skupaj sva se radovala,
skupaj sva poti iskala…
Je z menoj, četudi stran,
vsak trenutek in vsak dan!
 
Bil sem Žuža. Zdaj ne vem.
Daleč njenim sem očem,
ki globoko so mehčale,
meni moč življenja dale…
Srce tožno, hrepeni,
njenih si oči želi.

četrtek, 14. april 2022

Neizpolnjena obljuba

Za koliko si prišla?
Za kolikor me boš hotel.
A je odšla.
Čeprav nisem želel.
 
Ko pot jo k meni je vodila,
so poletele ji nogé,
da je prtljago pozabila,
celo krtačko za zobé.
 
Zdaj tega kolikor več ni.
Se je stopil, kot pena.
V kozarcu, z mojo vred, stoji
krtačka njena.
 
Kot bi čakala…

Kadar rad imam

Čuden sem, priznam:
kadar rad imam,
nehati ne znam.
 
Tudi ko trpim,
v srcu jo držim,
ven ji ne pustim!
 
Čuden, še kako!
Ko grem v zemljo,
v sebi hranim njo…

V stari hiši

V stari hiši jaz, star ded,
kup je zadaj, prav nič spred',
je za hrbtom gora zmot,
za naprej pa slepa pot…
 
Kar sem zmogel, to sem dal,
v dlani zrak mi je ostal,
kar sem sanjal, izpuhtelo,
up do konca mi poželo…
 
Sem imel, o, sem imel,
vse do sonca sem letel,
a so krila mi pošla,
treščil sem na dno, z neba.
 
V stari hiši čas ječi,
ko bi tekel, a polzi,
vsepovsod je nek spomin,
pravi vrelec bolečin…
 
Upanje? Nerodna reč.
Kruto je, če si želeč,
gloda, gloda v srce,
v njem pa zgolj sledi so nje.

sreda, 13. april 2022

Iščem dušo

Iščem dušo, svojo, ni je,
v daljah nekih se je skrila,
da mi znova v up prisije,
da bi me spet porodila…
 
Topla, nežna, trepetava,
segal sem ji v globine,
zdaj brez mene sama tava,
jaz pa tonem v spomine…
 
Vselej moja, za vse čase,
ko bi smel jo vsaj objeti,
trepetam, naj pazi nase,
naj ji dano bo živeti…
 
Iščem dušo, dlan sameva,
misli tja, do nje, letijo,
v žalost se srce odeva
ko poljubi hrepenijo.

torek, 12. april 2022

Miša

Bila je dan, svetal, krasan,
bila nebeška je ravan,
bila je up, in moč, in hiša,
bila je… moja Miša.
 
Bila je smeh, in volja, moč,
ob njej bila je zvezdna noč,
kot vetrič, ki toplo se stiša,
da mehko boža… moja Miša.
 
Bila je vse, in zdaj je ni,
bila veselje, zdaj boli,
na vrhu bil sem, in še više,
zdaj pa na dnu… brez moje Miše.

nedelja, 10. april 2022

Sonce

Imel sem Sonce, v svoji dlani,
krila sanjam je zlatilo,
dnevi topli, nasmejani,
in v očeh se je iskrilo,
dnevi topli, nasmejani,
je bilo, in je minilo…
 
Imel sem Ptico, ki je pela,
vsa iskriva, razigrana,
duša mi je z njo letela,
v šir modrine popeljana,
duša mi je z njo letela,
zdaj do dna je razdejana…
 
Imel sem moč, in up, veselje,
in mavrico, in grad v pozlati,
a čas je čas, le kruto melje,
da v prah me prav do konca sklati.

sobota, 9. april 2022

Upanje, gonilo in polom

Življenje je sestavljeno iz marsičesa, predvsem pa potrebuje moč, da sploh zmore potekati. To moč črpa na različne načine, med njimi je tudi črpanje moči iz doseženega, kakor tudi črpanje moči iz nadejanega, iz tako imenovanega – upanja…
Sleherno upanje naj bi imelo nek rok trajanja, v nasprotnem se izjalovi, postane samoumevnost in kot takšno nič posebnega. Daljše kot je upanje, katerokoli, bolj izkazuje nezmožnost upoštevanja dejstev, realnosti, resnice. Pri čemer je priporočljivo razlikovati med upanjem in sanjarjenjem. Slednje je dovoljeno tekom celega živetja, ne samo dovoljeno, celo priporočljivo, saj prav nič ne škoduje, takrat, kadar domišljiji pustiš prosto pot, pa vsaj na tej poti trenutke ugodja, potrebnega za živetveno moč, porajaš. In niso potrebni, kadar imaš domišljijo, in zmoreš sanjariti, neki nadomestki, ki pripomorejo do ugodja dospevati, v podobi »igračk« za odrasle, ali česarkoli drugega, kar zmore »dobro voljo« pričarati, jo vsaj predramiti.
 
Kadar upanje temelji na realnem, kadar upam, da dospem do nečesa, do česar sem zmožen dospeti, upoštevaje dejanske svoje zmožnosti, že takrat se lahko načrtovano izjalovi, upoštevaje nepredvidene spremembe določenih okoliščin, znotraj katerih naj bi dospel do predmeta svojega upanja. A v takšnem primeru tudi te okoliščine relativno sproti zaznavaš, pa upanju jemlješ moč, ga blažiš, miriš, dokler ga dokončno ne odpraviš, zavedajoč se novonastalih dejstev.
 
Upanje zmore biti gonilo. In je. Realno zastavljeno je vzpodbuda, je smerokaz, ki usmerja ravnanja.
In upanje, podrto, izgubljeno, zmore biti polom. Polom, ki te sesuje malodane v prah, da niti tega ne veš, kje bi iskal trohico, tisto še najmanjšo iskro, ki bi posvetila v temo. In vrednejše kot je tisto, do česar si dospel, celo nikdar upajoč, da boš, in se sesuje, težje je najti vžigalico, ki bo »prasnila« smer neke nove poti. Skromno, s težkimi koraki zastavljene, a vsaj poti, nekega premikanja.
 
Pravijo, da upanje umre zadnje. Ko bi bil na mestu teh, ki tako pravijo, bi se povprašal o vrednosti tistega, v kar upajo.

nedelja, 3. april 2022

"Ko bi vedel..."

Tisti, obči, "ko bi vedel"...
Živetje je tako subjektivna zadeva, da tuje odločitve, ravnanja, izkušnje... pridejo prav samo takrat, kadar lastnega življenja nimaš, pa - ko bi vedel, ne bi zvedel, potemtakem tudi vedeti ne bi mogel.

Težave

Trenutno se ukvarjam s kopico težav, pa nimam časa zapisovati.
Težave. Sestavni del živetja. Brez njih tudi živetja ne bi bilo, bil bi, preprosto, zgolj nek obstoj, obstoj, na kakršnega obstaja kamen. Hladno, prazno, mrtvo.
Težave so, v bistvu, učiteljice. Učijo nas o tem, da prav nič ne pada z neba. Z izjemo običajnih padavin, seveda. Učijo nas o tem, kako, če sploh, smo zmožni soočiti se z njimi. Učijo pa tudi, če ne predvsem, o tem - kakšni zares smo! Smo jih zmožni reševati na človeški način, z vso potrebno uvidevnostjo, etičnostjo, da bom razumljiv - z NEsebičnostjo, ali pa smo le takšni, da bi se morali povprašati o tistem čemu sploh sem na tem svetu... ko pa ničesar dobrega ni, od mene, iz mene.
Ja, nedavno sem zapisal, na kratko, o splošni "dobroti". O nečem, kar je zgolj iluzija, utvara, o nečem, kar se, v podobah, ki so daleč od dejanske dobrote, lahko izkazuje izključno takrat, kadar vodilo ni boj za obstanek, neki nagoni. In običajna "dobrota" se izkazuje zgolj v takšnih primerih, v primerih lastne neogroženosti.
Toliko za danes, domnevam.