Sam s
seboj sem grozen par:
v povprečju
dokaj star,
nekaj
plusov, vem, imam,
tudi
minuse priznam…
Po
načrtih mi ne gre,
kar zastavim,
se podre,
kadar
skušam do neba,
vedno
trešči me na tla…
Svoje
sanje bi kar zmlel,
le kaj
z njimi bi počel,
vse kar
z njimi kdaj mi rata,
je da
se gase sred' blata…
Iščem
neko čisto pot,
a na
njej kopica zmot,
skoraj
vsak mi moj korak
pojasni,
da sem bedak…
Sam s
seboj, o, kakšna beda,
družba
moja mi preseda,
si
bežim, a ne uspem,
tak
rojen, in tak umrem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar