Zaman je prah

Sedaj sem sam. Imam živali.

Za njih moram skrbet.

Pa nimam kam, kot bi dejali,

ne morem v širen svet.

 

Lahko jih božam, jih ljubkujem,

jim svoja čustva dam,

z objemom sebi zadostujem,

blazino vsaj imam.

 

In blagor meni, bi veleli,

si znova sam in svoj,

a – oni niso nje živeli,

jaz pa bi spet, takoj!

 

Sedaj sem sam. In svet stoji.

Tako, kot je pustila.

Le prah je ta, ki si želi,

da bi pod njim se skrila.