Ničesar
več ne vem,
le to,
da rad imam,
da
kamorkoli grem,
brez
nje na pot ne znam…
Ničesar
več ne vem…
Ja,
pravijo mi vsi,
da več
tako ne smem,
ker
zame dobro ni…
Kaj
sploh, ti, vsi, vedo?!
So kdaj
bili v nebesih,
da eno
je bilo
kar je
v dveh telesih?!
Ko
misli, sanje, želje,
so dvema
iste, leta,
da
drugega veselje
potreba
ti je sveta…
Kaj
sploh, ti, vsi, vedo?!
Poprej
le pol, brez nje,
me v
duši je bilo…
Zdaj
naj mi lažje gre?!
Veš,
kadar rad imaš,
takrat ti
drug več šteje,
takrat mu
sebe daš,
srce ga
tvoje greje…
Takrat
za to živiš,
da drugemu
si sreča,
s
trpečim sam trpiš,
v
veselju vkup doneča…
Zdaj
naj mi lažje bo?!
Ne ve,
kdor ne okuša!
Brez
nje sem zgolj telo
in polovična
duša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar