Mi
pravijo, nekateri, da vedo, to, kaj je biti isto z nekom, s tistim, s katerim
živiš, a – bolj kot jih poslušam, in gledam, bolj vem, da se jim še zdaleč ne
sanja o dejanskem biti isto…
Biti
isto NI živeti v istem bivališču, reševati iste težave, deliti neka ista
interesna področja, imeti skupne, iste otroke, biti isto NI živeti Z drugim in
OB drugem, daleč od tega, biti isto…
Biti
isto je takrat, kadar v dveh telesih ISTO ŽIVI! Takrat, kadar živiš ZA drugega
in SKOZENJ, takrat, kadar isto dojemaš različne zadeve, vse in marsikatero, pa
isto čutiš do njih, in misliš o njih. Biti isto je takrat, kadar besede,
marsikdaj, sploh potrebne niso, zadošča misel, čutenje, da poveš… kadar ni niti
kančka sebičnosti, in celo »škodo« s tem povzročaš, denimo zadnje kose nekih
jedi stran mečeš, ker oba čakata, čeprav imata oba rada, da bo drug pojedel, da
bo za drugega ostalo…
Biti
isto je, ko si na tleh, kadar je drug na tleh, zaradi njega, ko le skozi
letenje drugega tudi sam poletiš, ko…
Prijatelj
ni mogel verjeti, ko sem mu pripovedoval o tem in je naredil preizkus…
Bili
smo na izletu, V Piranu, on, njegova žena, in midva, moj Miš in jaz. Med
sprehodom je zagledal neko izložbo, že na nekih sto, najmanj, metrov, razdalje.
In sem moral počakati, z njegovo ženo, na razdalji, medtem ko je on Mišo peljal
do izložbe…
Ne vem,
neki spominki, pa tozadevno unikaten nakit…
In jo je
vprašal, kaj je, v celi izložbi, njej najbolj všeč, in kaj meni, da bi bilo
najbolj všeč meni. Nato sta prišla k nama, in je moj Miš ostal z njegovo ženo,
midva pa do izložbe in – na zastavljeno vprašanje, sem mu pokazal popolnoma
ISTA predmeta – to je všeč Miši, ta pa meni…
Nikoli
poprej nisva videla ne izložbe, ne razstavljenega v njej.
Nekoč
mi je, moja Miša, razlagala, da ji je všeč neka popevka, s festivala San Remo…
Kako je
njen naslov? Ne vem.
Lahko
melodijo zabrundaš? Ne spomnim se je.
Kdo
poje? Ne vem.
Moški,
ženska, skupina? Ne vem.
Pa vsaj
veš, katerega leta je bila, na festivalu, je, mogoče, zmagala? Ne vem.
NIČESAR
ni vedela, razen tega, da – ji je všeč neka popevka s festivala…
Festival
poteka od leta 1956, če se ne motim, in na njem je bilo nekih sedemsto, osemsto
pesmi predstavljenih…
Sedla
sva k mizici z računalnikom, odprl sem Ju-tub in vnesel naslov neke popevke. In…
Ko je
zaslišala prve takte, so ji solze privrele prek lic…
Ja, prilepim,
to popevko, za primer, če mojo Mišo radovednost privede semkaj, da jo sliši.
Ne
veste, dragi moji, kaj je biti isto, in še zdaleč ne veste, kako je živeti
pravljico, kadar si cel samo takrat, kadar se, v tebi, dve duši v eno zlijeta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar