Včasih sem ji tudi s poezijo budil čustvovanje...

Sedaj pravi, da je v prozi več čustvovanja, kot v poeziji. Nekoč je vedela, da je popolnoma drugače… 

Ne, ne, ni težava v »očeh«, v dojemanju kot takem, v nekem razmišljanju, daleč od tega, težava je prav v – čustvovanju! Čemu? Preprosto…

 

Čustva, čustvovanja SO življenje! Sleherna odsotnost čustvovanj, sleherna ravnodušnost, sleherno čustveno mrtvilo, so nasprotja življenja. Še zlasti slednje, je značilno za Neživo. In kaj je bolezen drugega, kot neko – nasprotje življenja?!

 

Sleherna bolezen dobesedno najeda življenje, se spravlja nad njegovo moč, in to počne toliko časa, dokler je ne izpije, do konca, dokler ne doseže nekega svojega zmagoslavja, ki se izkaže v ukinitvi, odpravi življenja. In povsem enako se kaže s psihičnimi težavami, tudi pri njih so čustva moteča, najmanj, in je največje »zadovoljstvo« takrat, kadar čustva zamrejo…

In tam, kjer čustva ne smejo živeti, tam tudi dojemanja, razmišljanja ne znajo o njih govoriti, še več – tam nastanejo tudi takšna stanja, da slišiš govoriti, kako nekoga dobesedno »trga« od bolečine, kako joče, obenem pa na obrazu vidiš nek povsem neprizadet, ravnodušen izraz. Ja…

 

Tudi zaradi tega skušam nenehno pripeljati »zadevo« do tega, da v pogovorih »pozabiva«, vsaj za nekaj časa, na »glavo«, in skušava prisluhniti tistemu, kar se, če se, dogaja »pod vratom«, nekje v prsnem košu, kajti čeprav je res, da mora biti razum nad čustvi, pa ne zato, da bi jih zatiral, pač pa zato, da bi jih in uravnaval, obenem pa tudi upošteval (brez čustvenega dojemanja suženjstva, aparthaida… takšna stanja nikoli ne bi bila odpravljena, odpravljena pa so, posledično, s pomočjo in zavoljo razuma!), je res tudi to, da – je bolje poslušati čustvovanje, kot ugotavljati nezmožnost nekih razmišljanj, ki niti toliko moči nimajo, da bi utegnila sama sebe prepoznati, opredeljevati, predvsem pa – biti med seboj dorečena, skladna, ne izključujoča se.

 

Ja, te vražje bolezni, dobesedno ubijajo na vse mogoče načine, in mnoge iz telesa naredijo zgolj neko lupino, v kateri vsebina, preprosto, najprej ne sme živeti, kasneje pa celo obstajati, ampak – ko ni vsebine, takrat se školjka odpre, in takrat je nič več ne more ohranjati pri življenju, zgolj razpada, dokler do konca ne razpade.