Ko
dospeš do ugotovitve, da za večino tistega, kar ti je bilo pojasnjevanega v
nekem desetletju, ne veš, kaj ustreza resnici, in kaj ne…
Ko
dospeš do tega, da, nekoč brezmejno, zaupanje zamenjaš z »kar poveš, to slišim«
in z »kar napišeš, to preberem«…
Ko
slišiš, o sebi, da si govoril tisto, kar ti niti na misel nikoli ni prišlo, kaj
šele, da bi izustil… in da si počel nekaj, česar niti približno ne bi niti zastavljal,
kaj šele izvajal…
Ja,
takrat si, bržčas, idiot, če si želiš obnoviti takšno stanje. Stanje, v katerem
nikoli ne veš, na čem si, in kaj se ti, pa razumi kar dobesedno, za hrbtom
dogaja, čeprav…
Tudi za
to, da si idiot, vsaj tu in tam obstaja nek razlog, in v mojem primeru
sta dva:
Tisto,
kar je bilo moč neposredno živeti, skupaj, je bilo tako lepo, da o lepšem niti
bral nisem, kaj šele, da bi ga, kjerkoli drugod, vsaj za hipec uzrl.
Kadar je
»v igri« neko dete, malo dete, takrat tudi na to pristaneš, da si idiot, celo
trpeč idiot, celo bolj trpeč idiot, kot si bil kadarkoli prej, kajti sedaj že
poznaš tisto, česar prej nisi poznal, recimo temu neka »pravila igre«, po
katerih deluje okvarjenost, popačenost dojemanja vsega, od nekega generalnega
odnosa do sveta, in sobivanja, do dojemanja moralnega, sprejemljivega,
dopustnega.
Ja, če
veš zakaj si idiot, potem, bojda, to uspešno tudi zmoreš biti. Trpeč idiot, seveda.
Pri čemer ti je v "olajšanje" dejstvo, da - če nekdo boluje za tuberkulozo, potem se ne moreš jeziti na njegov kašelj, ker ni, ta kašelj, izkaz neke svojevoljne odločitve, pač pa je neizogibna posledica same bolezni. In, ja, so različne bolezni in tudi "kašlji" se na različne načine izkazujejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar