V
Združenih oslih so se osli zbrali,
da bi
kakšno rekli, umno se zmenili,
da
oslovske zakone bi izglasovali,
in z
njimi si vloge razdelili.
Kongres
rigajoče je tekel ves teden,
oslovska
je težka, pa terja razpravo,
o tem,
denimo, da je osel vreden,
in da
mu krivično opevajo slavo…
Na
oslovem hrbtu se svet je razvijal,
ko ni
bilo strojev, ki žrejo bencin,
se dan
mu za dnem je enako odvijal:
tovoril
je, vlekel, dokler ni bil hin!
In
mleli so osli, kongresno dejavni,
premore
govorcev sodoben naš čas,
oslovski
bodočnosti bolj obetavni
vrstil
za oslovskim se glasom je glas.
Med
sklepe pomembne je sklepnil sledeč:
Ne
sodimo več med ogrožene vrste!
Je
resda z napredkom kopito šlo preč,
vendar v
zameno prinesel je prste…
In
skorajda bi se svetovno prešteli,
v milijardah
se bojda jih srečati da,
a so se
sporekli, in v kregu razvneli,
ker –
si že videl osla, ki šteti zna?!
