Jutro se oglaša

Slišiš, jutro se oglaša,

vztrajno žene dan na pot,

nič, prav nič ne prizanaša,

bejži, pravi, brž od tod!

Ni mu, da bi mirovalo,

pač, poganja ga nemir,

dolgočasno bi postalo,

ko ne gnalo bi v dir…

Jutro prav nič ne odlaša,

vsaka noč ga porodi,

da po dnevu te povpraša,

da izbira mu smeri…

Ko v težnjah bi zastalo,

ko bi ne bilo gonič,

bi za dnevom ne ostalo

drugega kot – prazen nič!

Jutro tu je, mu dano je snovati,

naj razpreda, načrte naj gradi!

Pride dan, ko ne znalo bo več dati,

ko poide vsa smiselnost poti…

Jutro rado z nemirom se ponaša,

kot da gnalo bi vsak lenoben glas,

v praznem jutru v prazno dan ugaša,

gre v prazno ves preostali čas…