V tiho

Tiho poleteli so metulji v dan,

tiho jim veselje bo zašlo,

hipec, en sam hipec, da je nasmejan,

pa se razjasnilo bo nebo…

Tiho rada bolečina se razpre,

tiho solze žalosti teko,

tiho, ko, za vselej, v minulo gre,

tiho, ko se zamegli oko…

Tiho, ko praznina hladna zapekli,

vanjo bi zarezal se spomin,

vendar – kar bilo je, tega nič več ni,

vse manj je osončenih globin…

Tiho, v sebi čuvam tiste, ki so jaz,

tiho sam odhajam prek poti,

da bo legel v tiho tudi moj obraz,

ko se mu metuljev svet stemni…

V tiho steče marsikdo, ki greje,

v tihem toplo se rado izgubi,

nasmeh v tihem se nič več ne smeje,

praznina v tihem prav rada se gosti,

tiho vse požira, vse vanj izpuhti,

ko, dokončno, v njem zaspi…