Kavno jutro

Ko me jutro v dan prebuja, znosnejše je vse,

kadar kava ne zamuja, ko dišati gre,

ko skodelica me čaka, da me okrepi,

jutro ni tegoba taka, vse se lepše zdi…

In, ob kavi, cigareta, ma, več jih pokadim,

vlečem že nešteta leta, blazno prija dim,

prav počasi se prebujam, in to godi mi,

saj ničesar ne zamujam, nič ne ubeži…

Misli pridno se gostijo, to počenja čas,

in, dokler se ne zbistrijo, kljuva njihov glas,

kava jim okus popravi, jih umirja dim,

ko zaključek se napravi, pa že pohitim…

Navsezgodaj že pripraven, pridno čaka, stroj,

včasih bil papir je glaven, snel ga je razvoj,

prek tipkovnice razlijem, to, kar se rodi,

k mrzli kavi spet zavijem, čik jo okrasi…

Jutro rano vselej me preseka,

ponočujem, pa bi raje spal,

meni v zvezde teče moja reka,

da jih, z Luno, vse bom prečesal…

A, kaj morem, včasih mi je vstati,

kadar čaka kup nekih stvari,

k sreči, kava zna me pocrkljati,

s cigareto pa se boljše zdi…