Davi
vreme me ne mara,
mokro,
hladno, brez neba,
zgodba
ista, zgodba stara,
vselej
me pobiti zna;
jaz bi,
da mi sonce sije,
da
prijetno je toplo,
da
nasmeh se mi razlije,
brž, ko
ptice zapojo…
Danes
kregati se hoče,
saj mu
sploh po moje ni,
meni vleče
bolj na vroče,
on pa
moči in hladi;
trmast
je, kot da nagaja,
še za
hip ne popusti,
dan mi
v tožnosti razkraja,
in se
zmage veseli…
Preseda
danes mi,
naj gre
k vragu, naj se slika,
moja
sreča je velika,
da ob
takšnem se mi spi…
Ga,
zlahka, bom ugnal,
naj mi
še tako nagaja,
dokler
takšen danes traja,
bom
nevšečnega prespal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar