Ne maraj za svečo

Sveča gori, izteka,

kapljica kapljici, polagoma, sledi,

vztrajno puhti prevleka,

in prav ničesar trajnega navznoter ni…

Tema si čas obeta,

in, ne nazadnje, prav iz nje je vse izšlo,

pesem svoj glas, izpeta,

skrbno prekrila bo, s pozabljeno zemljo…

Sveča gori, odšteva,

prav vsak trenutek kakor majhen je zaklad,

a vsak zaklad mineva,

tudi če bi za vselej ga obdržal rad…

Pride ta dan, ko pride,

in ko v njem povsod me boš zaman iskal,

mi, prek poljan, ne vzide,

pa od vsega bo le grenak spomin ostal…

Ne maraj za svečo,

ne maraj, ker je plamen dogorel,

imel sem svojo srečo,

rodil sem te, in te imeti smel…

Ne maraj za druge,

karkoli že o meni govore,

slabosti moje, drobne vse zasluge

razkrije, sčasoma, tvoje srce…