Drsijo
sanje, prav puhasto mehko,
in
zvezde zlate prekrile so nebo,
odeval
vanje bi tvoj pogled, in smeh,
pomislim
nate, pa sem povsem na tleh…
Nekoč
imela sva vse, kar se sploh da,
in prav
igrivo iz dneva v dneve šla,
a
obledela je sreča v tožen dan,
postane
sivo, ko up brsti zaman…
Drsijo
sanje, mehke nočne ptice,
premnogim
znajo porajati spokoj,
meni
vsakdanje je legel mrak čez lice,
spomin
ne da se, in v njem obraz je tvoj…
Drsijo
sanje, jih meni nič več ni,
nebo ne
vleče brez tvojih me oči,
nekoč
bi zanje odšel na kraj sveta,
za
hipec sreče, ki ga pogled odda…
Nekoč
imela sva v snovanje pot,
nič ni
kazalo na čas številnih zmot,
a je
uvela vsa pesem najina,
in me
pognalo do samega je dna…
Drsijo
sanje, mehke nočne ptice,
premnogim
znajo porajati spokoj,
meni
vsakdanje je legel mrak čez lice,
spomin
ne da se, in v njem obraz je tvoj…
Ni komentarjev:
Objavite komentar