Znan obraz

Zagrinja trato noč, in mnoge ptice spe,

razdale so, pojoč, vse čare tega dne,

temačen je oblak, pa zvezd na svetlo ni,

ne, ni, jih ni, nobena ne žari…

Zastale so poti, kot da jim ni nič mar,

ni videti smeri v svet nočnih utvar,

zataval bi korak, ko bi prek njih hotel,

hotel, hitel, nikamor ne dospel…

Zbudijo, znova, se številne ptice,

in zopet sliši se pojoč njih glas,

in tudi solza zmore spet čez lice,

številne gube zdaj so mu v okras,

zarezala so jih številna leta,

zarezal jih je neusmiljen čas…

Zbudijo, znova, se zelene trave,

da, skupaj z vetrom, v plesu zadehte,

še želje se zbudijo, tiste male,

saj večjim čas na roke več ne gre,

zarezal se je, vražja reč, prekleta,

v daljavi pa ostal je znan obraz…

V daljavi, tam, nekje, me čaka znan obraz,

spomin predobro ve: nekoč to bil sem jaz,

a upanja več ni, do tja se več ne da,

ne da, ne da, zdaj konec je vsega…

Se znova dan rodi, in znova bo svetlo,

oblačno izpuhti, se razjasni nebo,

a upanja več ni, prav vse je šlo vnemar,

vnemar, vnemar, ne vrne se nikdar…

Zbudijo, znova, se številne ptice,

in zopet sliši se pojoč njih glas,

in tudi solza zmore spet čez lice,

številne gube zdaj so mu v okras,

zarezala so jih številna leta,

zarezal jih je neusmiljen čas…

Zbudijo, znova, se zelene trave,

da, skupaj z vetrom, v plesu zadehte,

še želje se zbudijo, tiste male,

saj večjim čas na roke več ne gre,

zarezal se je, vražja reč, prekleta,

v daljavi pa ostal je znan obraz…