Prah

Vse kar izvira, se izliva,

kar se izliva, mine v čas,

in tudi času večnost siva

poveša v izginotje klas…

Brsti, cveti, v nebo se vije,

vejevju veter šelesti,

še preden leže, da počije,

vsa svoja gnezda odloži…

Ob črti črta, gube reže,

spomin, spoznanje, solzo, smeh,

spočetka up kot jutro sveže,

kaj kmalu temna noč v dlaneh…

Trohneča sreča, ki zastane

ne da razprla bi svoj let,

vse barve mavrice zlagane,

v zaman razkraja se obet…

Potegneš s prstom, črna slika,

povest se zlagoma drobi,

tam, kjer nebo se z zemljo stika,

življenje v prah se spremeni…

Vse kar izvira, se izlije,

na kraju v vetru drobna smet,

še zvezda blatu se ne skrije,

preklet je sle dvonoge svet!

Peklenska

Mar se ne bojite Pekla, je rekla,

zavoljo ostrine jezika…

Če že je beseda o Peklu potekla,

takole poreči se šika:

Kar mati rodila me je na ta svet,

spoznavam peklenske podobe,

težko med nagonskimi je preživet

ne da bi šla sreča po gobe!

Ni sile, hudiča, ki bolje bi znal

z neba slednjo zvezdo pobiti,

kot zmore v človeški podobi žival,

ko z vajeti sme se sprostiti!

Tako da – veliko sem že doživel,

v vseh svojih dekadah, grenčine,

minevam v čakanju na dan, ko bom smel

iz Pekla v spokoj, med spomine.

V tkanju razkroja...

Ni pravice brez resnice,

ni resnice brez obraza,

ni obraza, kjer stezice

stvar so črednega izkaza…

Plehke steze so utrte,

plehke, prazne, predvidljive,

za korake v up zavrte

pa edine zanesljive…

Vetrc žene, val raznaša,

kar počez spreminja dlake,

in počasi svet ugaša,

vztrajno tone med odplake.