Okus grenkobe

Ko se v nemoč oviješ,

ker ti ne ostane niti zrnce upa,

zavoljo vedenja, in vsega strupa,

ki  ga v življenju zaužiješ…

brezplodna pota,

brezplodne sanje,

brezplodni ti, ki so pognali

samo zato, da razdejali

bi vse,

še več,

kar se poda

njih grabežljivim, goltajočim bitim!

In čakaš, zgolj na to, da mineš,

razplet, v minevanju izpetje,

da mrak prekrije živo smetje,

ko za vse čase v nič izgineš…

brezplodna pota,

brezplodne sanje,

v nagonih so se razdivjali,

v nagonih se čez svet pognali,

čez vse,

še več,

povsem do dna,

s pohlepom, prav nikoli sitim!