Prah

Vse kar izvira, se izliva,

kar se izliva, mine v čas,

in tudi času večnost siva

poveša v izginotje klas…

Brsti, cveti, v nebo se vije,

vejevju veter šelesti,

še preden leže, da počije,

vsa svoja gnezda odloži…

Ob črti črta, gube reže,

spomin, spoznanje, solzo, smeh,

spočetka up kot jutro sveže,

kaj kmalu temna noč v dlaneh…

Trohneča sreča, ki zastane

ne da razprla bi svoj let,

vse barve mavrice zlagane,

v zaman razkraja se obet…

Potegneš s prstom, črna slika,

povest se zlagoma drobi,

tam, kjer nebo se z zemljo stika,

življenje v prah se spremeni…

Vse kar izvira, se izlije,

na kraju v vetru drobna smet,

še zvezda blatu se ne skrije,

preklet je sle dvonoge svet!