Na robu
vesolja, kjer vse v nič ponika,
svetli drobna
zvezda, ki greje spomin,
ob njo
se praznina nenehno spotika,
na poti
v temačnost neskončnih globin…
Na robu
vesolja, kjer čas se le vleče,
in tam,
kjer iz niča rojeva se dan,
so shranjene
tihe sledi plahe sreče,
zbledele
podobe izsanjanih sanj…
In tam,
brez oddiha, v gorečnosti žgoče
umira
še zadnje drobovje srca,
uvelo
bremena znebiti se hoče,
kot da
bi bilo že preveč mu vsega…
Na robu
vesolja, kjer nič zre v daljavo,
prav
tam, kjer tišina prijetno doni,
položil
si puhast oblak bom pod glavo,
še
zadnjič zaklel in zatisnil oči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar