Se ti,
do odštevanja, v prazno razvleče,
če nisi
med temi, ki so zgolj da so,
potapljajo
upi se v mulj prazne sreče,
in
sanje med zvezdami mro v temo…
Rodi se
spoznanje, da vsak dan zaman je,
premalo
človeka, nagon svet vrti,
globine
duha, praznoglavo čvekanje,
vrednote
so dim, ki se v vetru topi…
Le
sitost, in varnost, miri klic divjine,
v
krdelu zavija, v krdelu slavi,
smrdi
vsepovprek od potokov scaline,
ki
večno nenaše in naše deli…
Se ti,
do odštevanja, v prazno razvleče,
ta svet
je od teh, ki ne znajo snovat,
na
svoje, za sebe med njimi vsak vleče,
v
čakanju, da smel bo jemat, zgolj jemat…
Ni komentarjev:
Objavite komentar