Celo
pravljice, zapisane v raznih »svetih knjigah«, izpričujejo dejstva…
Denimo,
zgodbica o »izgonu iz raja«. Prav lepo pripoveduje o »značaju« dvonogega bitja:
tudi takrat, ko ima vse, mu je ta vse premalo, in želi še več. Pri čemer je
samoumevno, da iztegne roko in seže do tuje veje. Enakost, pač, in enake
pravice… in sploh ni pomembno, pri tem, to, kdo je drevo zasadil, ga negoval in
jabolka na njem porodil…
Je
hudič, kadar se »kača« vmeša v življenje ubožca. Pravzaprav se ta plazilec
nenehno vmešava, kar, po drugi strani, povzroča tudi pozitivne učinke: je vsaj
vedeti, kdo je (dežurni) krivec, kdo ubogo, nemočno bitje, nezmožno celo
temeljnega čuta odgovornosti, nagovarja v neprimerna ravnanja…
Moj
papagaj je znal veliko besed. Tudi povezovati jih je znal, v stavke, pa bi se
dalo sklepati o tem, da ve, da razume to, kar govori, da je, ne nazadnje, celo
razumno bitje. A kaj, ko se, revež, celote ni zavedal, in je sračkal tudi prek
posode, iz katere je zrnje zobal. Zrnje, katerega sam ni znal priskrbeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar