Grešnost
čudna je zadeva, znajde se prav vsakokrat,
za trenutek
ne okleva, ko jo nuja žene srat,
višje
sile tozadevne nad oblaki v miru spe,
pa se
dušice pohlevne zlahka grešno razžive…
Res
dvoličnost ni odlika, a o njej bi šlo težko,
drug okvir
in druga slika, komajda sledi oko,
kot
nanese se izkaže, slab spomin je dobra stvar,
zlasti,
če je takšne baže, da živi svoj svet utvar…
Ko
življenje te zapeče, ni kot moralo bi bit,
kot grenčica
čas poteče, paziš, da si manjša rit,
a
odveza čudež dela, z njo še slajše se živi,
spoved
grehe je odvzela, v nove lažje se hiti…
Oh, ta
svet, s prav čudno slavo bitje viška je obdal,
žal zadosti
praznoglavo, da bi uk učinkoval,
reka
teče, oblikuje, steza se drevo v oblak,
v višku
pa naprej domuje isti jamski prabedak!
Ni komentarjev:
Objavite komentar