Kot osamelec...

Ne boj se življenja, nikamor ne vodi,

kdor išče, zablodi na koncu v nemoč,

naj tok te ne nosi, po svoje zgolj hodi,

dokler ne prekrije ti trudnosti noč…

Ne maraj za trume grozečih prikazni,

podaj, brez bojazni, se v smeri srca,

varljivi obeti sveta so, bolj prazni,

kar naj bi veljalo, prav nič ne velja…

Ne boj se življenja, naj sled vsaj ostane,

ko čas bo ponesel tvoj prah prek ravnic,

in kot osamelec prenašaj vse rane,

ponujaj počitka pristan pesmi ptic…

Ne boj se življenja, ga ni, če ni žgoče,

v vetrovju se smetje nabira v oblak,

po nebu posute so zvezde sijoče,

med njimi je tvoja, da sveti v korak…