Zgolj misli...

Svoboda je stanje, v katerem drugemu pustiš živeti samega sebe, četudi v okvirjih, ki mu jih postaviš, ker jih sam ni zmožen ne prepoznavati kot nujne, ne začrtati. Edino takšna zmore biti pravična... četudi se vesoljnemu stvarstvu zdi pravično le tisto, kar naj bi omogočalo brezpogojno živetje po lastni volji, upoštevajoč v prvi vrsti, če ne kar povsem, izključno, lasten interes.
Ko bi svetu vladal razum, bi bile omejitve samoumevna danost, neka nuja, usmerjena v preprečevanje poseganja v druge(ga), ne v onemogočanje samega sebe. Ker pa vladajo nagoni, je svoboda navadno skrpucalo, ki v končni fazi pripelje do razcveta tistih najhujših pritlehnosti, s katerimi se preostala narava ne zmore pohvaliti.

Za sobivanje je potrebna osebnostna zrelost, odgovornost, zanjo pa je potrebna celovitost vpogleda, katere ni moč udejanjati na temelju zgolj preprostega, konkretnega mišljenja. Spričo odsotnosti zmožnosti abstraktnega mišljenja, s tem tudi kompleksnega, celovitega, nerazumne odločitve, ki »svet« nenehno silijo v brezplodno ponavljanje že doživetih zgodovinskih lekcij, niso nič presenetljivega, pač pa so zgolj izkaz dejstva, da znotraj t. im. človeštva živita dve vrsti – številčno skromno zastopana razumska bitja, in prevladujoči misleči človek, ki se ravna povsem nagonsko in v duhu pogojnega refleksa, z odzivanjem na vsakokratne dražljaje. Zaradi takšnega funkcioniranja odpadejo vsa opredeljevanja »dvoličnosti«, »hinavščine«, »več-obraznosti«, saj (zgolj) misleča bitja temeljijo na ugodju, s čemer vse, kar prija, označujejo kot pravično, in nasprotno. In s tem odpadejo tudi vsi upi v neko »družbo bodočnosti«, v kateri si bo slehernik svojevoljno krojil življenje, obenem pa bo ta družba poslovala po visokih »civilizacijskih« standardih, kajti sleherno sobivanje kot lasten predpogoj terja najprej upoštevanje drugega, in s tem tudi, večinoma, odpovedovanje samemu sebi.

Pravic ni moč zahtevati, potrebno jih je (znati) ustvarjati in živeti, odgovorno ter v duhu samoomejevanja. Kjer obstaja zmožnost samoomejevanja, tam predpisi ne preprečujejo, pač pa zgolj seznanjajo s posamičnimi vsebinami »družbenega dogovora«. Kjer pa te zmožnosti ni, tam so tudi predpisi premalo, zaradi česar v slehernem času človekovega sobivanja obstaja tudi represivni del družbe, ki, v prid skupnosti, omejuje samoomejevanja nezmožne.

Kadar v okolju prevlada nagonski del, takrat postanejo moralno nesprejemljiva izkazovanja nekaj povsem samoumevnega, zaradi česar, sčasoma, tudi vsi dogovori, njih izpeljevanja in sankcioniranja kršitev, postanejo bolj izjema kot pravilo, obenem pa se, malodane v vsakem primeru, poraja vprašanje pravičnosti uveljavljanja pravice (temelječe na etičnem) v okolju, v katerem je morala zgolj beseda v – slovarju tujk.