Enakost, grozljiva reč!

Izhodiščna enakost ni isto kot končna enakost…

Je lepo, kadar je dejansko vzpostavljen sistem, da smo vsi že v izhodišču enaki. Tega v življenju sicer ni, ker neenaki s pridom uporabljajo »veze in poznanstva«, da iz lastne nezmožnosti sežejo do sicer jim nedosegljivega, pa se zvečine dogaja, da tisti, ki bi zmogli, sami od sebe, ne uspejo, zaradi banalne zadeve – odsotnosti VIP-a. In je izhodiščna enakost načeloma pravična, a kaj, ko je takšna, kakršna je, farsična in falična…

Končna enakost ne more biti cilj. Čeprav je, za vse tiste, ki ne dojemajo najbolje. Končna enakost bi namreč terjala (če bi hotela biti pravična) tudi enake zmožnosti, enake vložke, enako odgovornost, pa ni težko vedeti tega, da preprosta dejstva govorijo o tem, da takšnega sveta ni, nikjer, niti v preostali naravi ne. Vselej se najdejo hitrejši, spretnejši, višji/nižji, umnejši, usposobljenejši… vselej se najde nekdo, ki bodisi več vloži v določeno zadevo, bodisi jo bolje obvlada, jo s tem tudi bolje opravi, pa je pravično, da na osnovi tega svojega »bolje« tudi boljše rezultate žanje. Tako da…

Svet občestva je tak, kakor da bi logičen red, red razuma postavil dobesedno na glavo! Vsako stvar in vse stvari si razlaga v popolnem nasprotju od tistega, kakor naj bi bilo, da bi bilo življenje normalno, da bi potekalo na način, ki bi upošteval dejansko stanje, ne umišljenega. In je še huje, kajti vse, po čemer seže, to občestvo, na koncu postane brez vrednosti, tako ga zmeljejo, popackajo, mu pomen do konca izpijejo…

Želiš biti enak, v enakem imetju s tistimi, ki imajo več? Si usposobljen za takšno enakost, ali zgolj meniš, da bi bilo prav(ično), ko bi obstajala? Si kakor moj Tar, tudi on meni, da mu pripada vse z mojega krožnika, le – iz svoje posode pa ni najbolj pripravljen deliti.