Slanokvaške muke

Že dolgo je, kar sta pod grič Slane kvake utekla žabon Skok in žabja gospa,

prek žabaste glave in čez dolge krake bilo jima je že po malem vsega,

sta vrlo sposobna, tako sta menila, hotela sta več kot deliti je moč,

ker nista dobila, sta cule povila, ju vzela je pot na poskok v dolgo noč…

Od nekdaj poštena, po žabje, seveda, in vselej na mestu za svoj rega kvak,

bolj tiho, če štorklja slučajno pogleda, življenje zapletaš si, če si bedak,

in pridna, o, groza, vse do zveličave, zaslužita si žabji ščepec vsaj več,

bile so, prav zanju, krivične postave, pa žabji revolt ju napotil je preč…

Sta slišala murna o čudežih peti, nekje za livado je nek sveti kraj,

tam zlahka je dano, ni treba hiteti, za pridne, poštene, sposobne je raj,

po žabje podjetna se bosta medila, vložila vse kvake v bogastva donos,

si zlata bodočnost ju je zaslužila, in ona sta prava, da bosta ji kos…

A tudi po žabje ni vse kot se kvaka, se kvak kdaj zarega in pade na tla,

nerodno za žabo, ni raj vsaka mlaka, v mrtvicah je smrad vse od vrha do dna,

že res, da trstika prelestnost obeta, pod njo ni rečeno, da žabja je luč,

še umnejša bitja, denimo teleta, od napačne paše kaj hitro so fuč…

In se je storilo, da tam sta obstala, pod Slano sta kvako zakvakala vkup,

še bolj jeznokvaka kot nekdaj postala, ko jima ugasnil poslednji je up,

prekleto žabovje in muren nemaren, bentila po žabje iz dneva sta v dan,

ta svet je krivičen, krivičen in kvaren, kipela je žabja togota na plan…

Baje sta spoznala, da spet ni po meri, poštena, še vedno, sposobna do muh,

če v žabjih si zvezah, odprte so dveri, s trstike pa kvaka le tat in skopuh,

ni žabje pravice, čeprav dodeljena bila naj povprek bi iz bogžabjih rok,

obenem še štorklja, vsak dan pritepena, v žabastem matu drži žabji tok…

Še vedno se sliši, še vedno odmeva, glasno regakvakata zdaj v širni svet:

Poštena sva, pridna, obenem vse veva, je treba vse žabasto znova začet!

Trstika se maje, vetrovno jo daje, bolj bridko nasmiha se ji žabji plan,

ko žabe poskočijo s kvakom rožljaje, prav vse je razsuto, in čas poteptan…