V Pusti sreči ples

V Pusti sreči, dolgo je tega,

so dnevi v pustem pusto tekli,

nič niso pili, prav nič pekli

in sreča pusta je zašla.

Požirek dober, to je znano,

je puste sreče eliksir,

požene dobro voljo v dir,

pa vse skrbeče je pregnano;

želodec pa, resnica večna,

od nekdaj prav nič ne okleva,

ko žuli ga, zahteva v čreva,

saj šele polna res so srečna…

Naj bo kot je, so vkup se zbrali,

na pomlad neko, v glasen dan,

mesar, far, birt, in pek, župan,

da družno bi pomodrovali…

o tem, kako in kaj storiti,

da v Pusti sreči pusta sreča

se za malenkost vsaj poveča.

Je ljudstvo treba veseliti!

Mesar in pek dlani sta mela,

uzrla sta si perspektive,

želodčne sreče so plačljive,

dobiček bosta zlahka štela…

In tudi birt je v srečo rdel.

Kaj ne bi, bo potekla reka,

mu zadnje čase posel šteka,

za sproti komaj je živel!

Župan drugače je snoval:

me bodo znova izvolili,

če dobro bodo se gostili,

oblast v rokah bom obdržal!

A far kot far, žarel je v lice,

bo manj poslušal jamrarije,

se v dušni paši odpočije,

če zadovoljne so ovčice…

In res, tako, kot se je reklo,

obznanili so vest v daljave,

da vsi so vihali rokave,

je k veselici delo teklo.

Brez muzikantov ne bi šlo.

Iz Žabje mlake bend je špica,

prav vsak pozna jih, Rajska Švica,

tudi na tuje v špil gredo…

In končno spet napočil dan je,

da vsem osreči pusta lica,

v Pusti sreči, veselica,

a… rad hudik po svoje žanje:

Na oder se je Švica vzpela,

in far je trkal na zvonove,

da bi obznanil čase nove,

ko zgodba je v prah zgrmela!

Se oder je sesul v tri krasne,

ker, pravijo, bi znalo biti,

zažrli v les so se termiti,

brez temeljev pa nič ne hasne!

Je Rajska Švica obležala,

pa kar brez muzike so sneli,

in spili, vse, kar so imeli,

na koncu je vsa vas kozlala…

Odsihmal v Pusti sreči sreča

na stranski spet zašla je tir,

v spominih bega dušni mir

in upa, da se s srečo sreča.

Menda že raste v upih les,

prav tak, ki mu bo moč verjeti,

prek njega Rajsko Švico vzpeti,

da zaigrala bo za ples.