List

Brsteče se z veje pod nebom razvleče,

vetrovom v objem in počitka pristan,

o čudežnih krajih pripoved šepeče,

hladeče, v spokoju, razgret sončen dan…

Lahkotno se v pravljični smeri odpravi,

prek modrih širjav pesmi svoje drsi,

šele ko se čas mu do kraja ustavi,

na večnosti dno trudna krila spusti…

Rad ostro zobovje zagrize v delo,

renčaje se daje, po poti drobi,

bolj kot je debelo, bolj voljo bo grelo,

predolg mu je svet, pa po vrsti krati…

Ubiral cvetoče je note rad s trate,

in z njimi življenja prigode koval,

še danes donijo njegove sonate,

je v njih za seboj sebi čas poiskal…

Ves v belem me čaka, in vabi, in vpije,

ne daje oddiha, biriški hudir,

šele, ko beseda se čezenj razlije,

za kratek čas zmore mi spet dati mir.