Z neba
ni upov svetlih brat…
Še
zvezda se na njem razkraja,
medtem ko
v dalj teme razdaja
prav
vse, kar zmore sebe dat.
Ko
odživi svoj čas, izpreže,
ugasne,
in v neznano leže…
Na nebu
pravljic ni, ne sanj…
Le kar
iz sebe zmoreš tkati,
kar znaš
porajati, snovati,
le to
ti bo, nič več, nič manj!
Vsakdo
le lastna hodi pota,
vse drugo
– lažen up, pomota.
Ni
čudežev, in ni usod!
Je čas
le čas, se ne odšteva,
čeprav vse
drugo v njem mineva,
da novo
vznika vsepovsod…
Pa – če
si s tokom, ali mimo,
kot zmoremo,
tako živimo!
In ni
življenje božji dar!
Ko bi
bilo, bi vsaj kaj štelo,
v dobroti
bi do dna gorelo,
se ne
iztekalo vnemar…
Življenje
ni zgolj da živi,
če samo
sebi je, ga ni!
Iz
kamna se izleže gora,
in ptice
kljun ohranja sad,
je
zima, da rodi pomlad,
in noč,
ker dan počiti mora…
Življenje,
zgolj da se živi?!
Le
prazen nič, ki v nič puhti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar