Polnoč
bije, ura seka,
škripajoče
čas vrti,
iz
goščave senca neka
v bledi
Luni zaživi…
Zvon
pozvanja, votle duše,
kost ob
kosti šklepeta,
je
nemirno izpod ruše,
dobro
pognojena tla…
Polnoč
bije, tič skovika,
tema legla
je pod krov,
bledo
sveča se svetlika,
osvetljuje
ples duhov…
Polnoč
bije, ura seka,
truden kraj
poti možak,
tekla
je žganjice reka,
in ga prevrnila
vznak…
Ni komentarjev:
Objavite komentar